Država zagotavlja z javnimi financami delovanje in distribucijo vrednih in pomembnih javnih dobrin, ki prebivalcem omogočajo boljše življenje. Te javne dobrine so šolstvo, zdravstvo, varnost in obramba, promet, kultura, znanost, komunalne storitve idr. Javne dobrine morajo biti pod enakimi pogoji dostopne vsem v državi. Za zagotavljanje teh dobrin in storitev, ki so za dobrobit posameznika in družbo ključnega pomena, država pobira davke in prispevke tako od posameznikov kot od podjetij. Omenjeno vlogo davkov v posameznikovem življenju pogosto pozabljamo. Storitve, ki jih omogočajo javna sredstva, pridobljena tudi s pomočjo davkov, pa zaznavamo kot samoumevne. "Nezavedanje" pomena davkov je eden od razlogov za razcvet sive ekonomije. Siva ekonomija in druge oblike prikrivanja in izogibanja obveznostim (plačila davkov in drugih dajatev) niso le ekonomski, temveč tudi družbeni pojav. Siva ekonomija je družbeni problem, ki se jo, zaradi njene razširjenosti, neupravičeno dojema kot sprejemljivo. Posamezniki se za trenutno navidezno ugodnejšo rešitev (kot je, na primer, navidezno ugodnejši nakup brez računa) nezavedno odločijo plačevati visoko ceno – na kocko postavijo svojo varno prihodnost in prihodnost svojih otrok. Pogosto se namreč ne zavedamo, da siva ekonomija vodi v tvegano prihodnost, ki prinaša manj kakovostno šolstvo in zdravstvo ter splošno nedostopnost javnih dobrin in storitev, ki se nam danes zdijo samoumevne.