»Drugi april 2016 je bil zame zelo naporen dan. V enem dnevu sem moral iz Vipave priti v Brežice in nato še v Portorož, kjer smo imeli tisti dan še maturantski ples. A vseeno je bil ta dan zame, navkljub težavnosti, izjemen.
Nisem si mislil, da lahko toliko dosežem. Na tekmovanje sem se sicer precej pripravljal, a sem bil prepričan, da bodo drugi tekmovalci ravno tako ali pa še bolj pripravljeni. Ko smo se z profesorjem zgodovine, mag. Jernejem Vidmarjem, odpravili proti Brežicam, smo se trije tekmovalci iz Škofijske gimnazije Vipava (poleg mene še Matija Šuligoj in Miha Torkar) pogovarjali o temi tekmovanja. Moja vznemirjenost je takrat dosegla vrhunec, saj sem imel občutek, da bi moral vire bolj preučiti, jih bolj razumeti.
A časa mi je zmanjkalo. Razdelili so nas po učilnicah in nam razdelili pole. Moje vznemirjenje je bilo takrat na vrhuncu, a se je že ob pogledu na prvo nalogo umirilo. Ponovno sem zadihal in začel reševati. Ura reševanja je kmalu minila in nadzorni profesorji so naloge pobrali.
Ob izhodu iz učilnice sem bil popolnoma pomirjen. Vedel sem, da sem rešil test po svojih najboljših zmožnostih. Pa vendar me je pogovor ob kosilu, ki so nam ga pripravili organizatorji, presenetil, saj se moji odgovori v več točkah niso skladali z odgovori ostalih. Vendar časa za premišljevanje nismo imeli, saj smo morali še na terenski del. Po tem sprehodu po Brežicah in odgovorih na vprašanja smo se s profesorjem odpeljali proti Portorožu, kjer smo odplesali našo slavnostno četvorko.
Na rezultate sem nato čakal še nekaj dni. Bil sem precej nervozen, saj sem temu tekmovanju posvetil precej časa. Večkrat sem pogledal na spletno stran, kjer naj bi bili rezultati objavljeni, vendar le-ti še niso prispeli.
Ko sem ponovno odprl internetno stran, me je spreletel srh. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, in z velikim vznemirjenjem sem iskal svojo šifro. Ko sem jo našel in ob njej zapis, da sem prejel dovolj točk za zlato priznanje, sem bil navdušen. A vse se ni končalo tu. Ko sem vsa nadušen razlagal bratu o svojem uspehu, se je oglasila moja mama, ki mi je dejala, da sem mogoče celo državni prvak! Še enkrat sem pregledal vse rezultate. In še enkrat. In še enkrat. Nisem in nisem mogel priti k sebi in doumeti, da je to resnica. Postal sem državni prvak iz zgodovine.«
Prav je, da poimensko navedemo še ostale »zlate škofijske« tekmovalce.
V kemiji so zlato priznanje dosegli Eva Brumat, Martina Lokar, Tjaša Valič, (četrto mesto) in Aljaž Bratina; v geografiji Neža Faganelj, Matija Šuligoj in Martin Praček; v matematiki Martina Lokar (2. nagrada) in Tjaša Valič; v logiki Tjaša Valič (8. mesto), Aljaž Bratina in Matic Fučka; v razvedrilni matematiki Terezija Krečič (3. nagrada), Martina Lokar (6. mesto), Tjaša Valič (8. mesto) in Katarina Pegan, v poznavanju sladkorne bolezni Tina Polanc, Hana Kravos in Karin Kobal ter v angleščini Jakob Kovačič.
Aleks Birsa Jogan je postal državni prvak na tekmovanju za Cankarjevo priznanje, Martin Praček pa, kot že omenjeno, državni prvak iz zgodovine. Trije sošolci iz 4. a, Sara Maraž, Tjaš Božič in Miha Torkar pa so z raziskovalno nalogo iz matematike ORIGAMIKA: Matematično raziskovanje enakostraničnega trikotnika s prepogibanjem papirja na državnem tekmovanju osvojili prvo mesto in zlato priznanje.
Poleg omenjenim gredo pohvale tudi nagrajenim avtorjem slovenskega srednješolskega natečaja za najboljši haiku: Klemnu Podbersiču, Luciji Pišot in Tonji Jerkič ter fantovski in dekliški atletski ekipi, ki sta se obe uvrstili na državno tekmovanje in dosegli 11 mesto.
Seveda pa tudi vsem dobitnikom ostalih priznanj in njihovim mentorjem.
Bojana P. Kompara
