Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je pripravil program za Dneve in Teden kulturne dediščine v času 23. 9. – 7. 10. 2023 z naslovom 'Redka in dragocena znanja, spretnosti in poklici'.

V okviru tega programa so na Srednješolskem centru Srednja ekonomska in trgovska šola v Novi Gorici pripravili delavnice o pozabljenih poklicih: kaligrafija in stenografija. Stenografijo so želeli spoznati, ker so imeli ta predmet tudi v učnem programu na Srednji ekonomski šoli, vendar le uro ali dve na teden.

Prosili so me, če bi bila pripravljena dijakom predstaviti predmet stenografija in poklic 'stenograf', ki je med pozabljenimi poklici. Z veseljem sem sprejela njihovo povabilo in po dolgih letih spet vzela v roke učbenike stenografije in se pripravila za kratko predstavitev.

Sem Vera Kodrič iz Budanj pri Vipavi. Nižje razrede osnovne šole sem obiskovala v Budanjah, višje na Osnovni šoli v Vipavi. Moja velika želja je bila, da bi postala učiteljica in se po končani osnovni šoli vpisala na Učiteljišče v Tolminu. Doma so mi to odsvetovali. Rekli so mi: »Če boš učiteljica, ne boš smela več hoditi v cerkev! Moj odgovor je bil: »Bom pa uradnica na občini!« Takrat je bila v Ajdovščini le Srednja ekonomska šola, jaz pa sem bila prepričana, če se vpišem na to šolo, bom morala ves dan sedeti v pisarni in samo računati. Zato sem se vpisala na Administrativno šolo v Ljubljani, ker sem v Primorskih novicah opazila razpis, da Tekstina v Ajdovščini razpisuje štipendijo na tej šoli. Prijavila sem se in so mi štipendijo dodelili.

V Ljubljani nas je bilo sprejetih v 1. letnik okrog sto dijakinj. Zaradi prostorske stiske, predvsem v učilnici strojepisja, smo imeli deljen pouk - pouk strojepisja vsak dan zjutraj od 7.00 do 8.30 in popoldan od 13.00 do 18.30 ostale predmete. Pouk smo imeli vse dni v tednu, s tem da je bil na dan sobote samo od 13. do 17. ure. Zato sem lahko prihajala na obisk domov le za državne praznike in počitnice.

Med glavnimi predmeti so bili: strojepis, stenografija, slovenščina in pisarniško poslovanje. Stenografijo smo imeli na urniku 3-krat tedensko po dve šolski uri. Stenografiji bi lahko rekli tudi 'hitropis' ali 'tesnopis' . Razdeljena je na tri stopnje in sicer: nižja, srednja in višja stopnja. Znanje srednje stopnje nam omogoča stenografiranje hitrih narekov, govorov in razprav. Tako lahko opravljamo poklic 'debatnega stenografa'. Da to dosežeš, je potrebno veliko vloženega časa, truda, predvsem pa rednega in vztrajnega dela. Začetniki za predmet stenografije uporabljajo posebno črtovje, ki ga imenujemo: zgornja skrajnica, nad črta, osnovnica in spodnja skrajnica. To je zelo pomembno, ker ima posamezna črka glede na lego drugačen pomen. Ko pa stenografske znake dodobra spoznamo, stenografiramo lahko na eno črto. V stenografiji se za vsako črko uporablja 'svoj znak', potem so še 'samoznaki', ko ena črka pomeni besedo, in 'okrajšave', ki so začetne, srednje in končne, ter izpuščanje končnic in obrazil. Samoglasnike pa se označuje simbolno in sicer A s poudarjanjem, E s povezovanjem, I z dvigovanjem, O z izbočenjem in U z znižanjem.

Pri strojepisju se za oceno šteje število doseženih udarcev na minuto, medtem ko pri stenografiji število napisanih zlogov na minuto. Na primer: 100 besed je 200 zlogov. Za zadostno oceno si moral pisati 120 zlogov na minuto, 140 zlogov za oceno dobro, 160 za prav dobro in 180 ali 200 za odlično. Najboljši stenografi, ki so se tudi udeleževali državnih in svetovnih tekmovanj, so dosegali 300 in več zlogov na minuto. Dobri debatni stenografi so bili iskani, cenjeni in dobro plačani.  

Poudarjali so, da postaneš dober debatni stenograf, moraš imeti dober spomin, biti spreten, natančen in redno ter vztrajno delati. Ker delo debatnega stenografa v veliki meri obremenjuje in troši njegove živce in da je malo predmetov, kjer bi se razum tako bistril, kakor prav na tej stopnji stenografije. Ker le tako usposobljen stenograf lahko napiše dober zapisnik. Saj je zapisnik formalni akt, s katerim dokumentiramo sestanek in oblikujemo na njem sprejete sklepe, zato ni vseeno, kako je zapisnik sestavljen. Stenografija pa je izginila iz učnih programov in s tem poklic stenograf z uporabo fonografske tehnike.  

Primer:

Mihec pride na pošto po denar. Poštar da denar in deček ga pobere, ne da bi ga štel. Ker pa je to pozabil na pošti, želi šteti denar na cesti. Ves bled zapazi, da je dal poštar več denarja, nego bi ga moral dati. Hitro ga pobaše in steče po cesti. A vest ga prične peči, svareč ga, da denar ni njegov.

»Ali sem poštenjak ali pa pobalin, si reče?«  Hiti na pošto in da denar, ki ga je po napaki imel, nazaj. Zapazi, kako vesel in ganjen je bil poštar. Na zadnje je res najlepše, če je človek pošten.

Ob zaključku bi rada vsem  mladim svetovala, da na svoji poti vztrajajo in verjamejo, da če si kaj močno želijo, se jim bo želja enkrat izpolnila. Tako se je izpolnila tudi meni. V avgustu 1974 me je takratna direktorica Delavske univerze v Ajdovščini, prof. Mira Novak vprašala, če bi znala učiti stenografijo na poklicni Administrativni šoli v Ajdovščini, ker nimajo učitelja. Povabilo sem z veseljem sprejela in prvo leto dobesedno garala s pripravami, a mi je uspelo. Ko je bil ukinjen ta program, pa so me prosili, na Ljudski univerzi, da sem vodila 100-urne tečaje 10-prstnega slepega tipkanja na mehanskih pisalnih strojih. Ko pa smo pričeli z uporabo računalnikov, so organizirali 25-urne tečaje strojepisja z osnovami poslovne korespondence, ker so lahko udeleženci vadili tudi doma. Poleg tega sem več let  poučevala tudi dijake Srednje šole v Ajdovščini v okviru izbirnih vsebin; učence od 5. do 9. razreda na Osnovni šoli Ajdovščina in Osnovni šoli Šturje. Na Ljudski univerzi pa za brezposelne in zaposlene, ki bi radi z dodatnim izobraževanjem dobili zaposlitev ali pa imeli možnost napredovanja v službi. Ta izobraževanja so redno potekala vse do izbruha epidemije. Zadnje izobraževanje je bilo v letu 2021 na daljavo – po TEAMS-u. Prijavljenih je bilo 13 kandidatov - moški in ženske iz različnih krajev v Slovenij. To je bila nova in zanimiva izkušnja zame in za udeležence. Vzdušje zelo sproščeno in ob zaključku obojestransko zadovoljstvo z željo, da s to obliko izobraževanja nadaljujemo. 

Vera Kodrič, foto Tanja Mervič