Ana je v enourni predstavitvi spregovorila tako o gorskem teku kot svojih izjemno zanimivih življenjskih nazorih. Ker je bilo gibanje na prostem v njihovi družini nekaj povsem vsakdanjega, je bila potreba po njem del njenega otroštva in jo je tudi usmerila v različne športne panoge: radijsko orientacijo, tek na smučeh, ples, košarko, tek in nazadnje gorski tek. Čeprav je stara šele 21 let, ji je v petih letih, odkar intenzivneje trenira, uspela vrsta vrhunskih dosežkov, med drugim je zmagovalka slovenskega pokala v gorskem teku za leto 2016. Sama pa med svoje največje dosežke uvršča predvsem tiste teke, kjer je morala premagati samo sebe. Čeprav bi ob tem pričakovali strašno resne zgodbe, so skozi Anina optimistična in s humorjem obarvana očala tudi od žuljev okrvavljeni tekaški copati videti povsem običajni. Ob takih copatih ter rekordnih razdaljah in časih pa je kar težko verjeti, da je tek njen hobi in da je zato tudi brez trenerja. Preprosto hoče biti zdrava, trenirati, kolikor je treba in se tudi zdravo prehranjevati. To ji daje svobodo, po drugi strani pa jo utrjuje v samodisciplini; pri tem pa so ji zelo v pomoč njeni najbližji in tudi zvesti tekaški spremljevalec – njen pes.

Gorski tek ji je v lanskem letu podaril kar nekaj izjemnih spominov. S prijateljico, gorsko tekačico Lucijo Krkoč, sta se konec aprila udeležili humanitarnega teka Wings for Life World Run v Čilu, okusili mraz, višinsko bolezen in še marsikaj, vendar neizmerno uživali, junij pa ji je prinesel ženski rekord v teku na Triglav: da je osvojila Triglav in se vrnila na izhodišče v Krmo, je potrebovala zgolj 3. ure in 13 minut, kar je naravnost izjemno. Prav priprave na ta dosežek so jo prvič zvabile na naš najvišji vršac, na dogovorjeni dan je snežilo, tako da se je odločila za naslednji dan, ko se je sneg že stalil. In tudi na tem teku je sledila svojemu trdnemu prepričanju: nikoli čez svoje zmožnosti. Prav presenetil jo je odziv medijev, nas laikov pa čisto nič: zgolj 3 ure za tak vzpon in spust – to pa že zasluži kakšno besedo!

In kako naprej? Marsikaj bi še rada dosegla – tako v teku kot življenju. Rada bi odtekla Matterhorn Skyrace (nekakšna različica našega teka štirih občin) in maraton Mont Blanc. Ob tem pa želi razbijati stereotipe, zaradi katerih so ženske v športu še vedno na drugem mestu, mite o veganstvu, ki ga sama zelo zdravo živi, se zavedati majhnosti in ranljivosti, se vedno znova čuditi in učiti, ceniti preprostost, ne imeti stvari za samoumevne in, nenazadnje, tekmovati pošteno in si dovoliti kdaj tudi pasti. Kaj naj še napišemo pod to? Ana, klobuk dol pred tvojimi uspehi in tvojimi pogledi na življenje.

Bojana P. Kompara