Jožef Kete (15. 2. 1909–15. 6. 1982)

Septembra 1943 sta ga na domu njegove sestre aretirala dva nemška vojaka. Skupaj s še nekaterimi drugimi moškimi iz Ajdovščine in okolice so ga naložili na tovornjak in 30. 9. 1943 v živinskem vagonu iz Gorice odpeljali do avstrijskega Pongaua. Kasneje so ga premestili v Spellen blizu Kölna in nato v Düsseldorf. Ko mu je februarja 1945 umrla mati, so mu nemške oblasti dovolile, da je odšel domov na kratek obisk. V Nemčijo se potem ni več vrnil, do konca vojne se je skrival doma.

Od dne, ko so ga odpeljali, je Jožef pisal dnevnik. Konkretne podatke in svoje misli je zapisoval v nekakšno beležnico, ki jo je doma uporabljal za zapisovanje zidarskih in pleskarskih naročil. Veliko je razmišljal o družini, saj je doma pustil ženo in tri otroke. Dnevnik se zaključi 20. 2. 1944, ko je dobil stik z domačimi in je začel pošiljati ter prejemati pošto. Od tega dne dalje so ohranjena pisma domačim.

Dva odlomka iz dnevnika:

21. 10. 1943: Jaz in Pepi Slokar in Simčič iz Vrtojbe smo oddeljeni kot slikarji. /…/ Smo se peljali iz taborišča Spelenskega v Dizeldorf, ki je zelo veliko mesto. Ko smo prispeli tam na neko dvorišče, so prišli gospodje, kakor kupci živine. Razvrstili so nas na kakih 10 krajev po njihovi potrebi. Jaz in moja tovariša smo dobili za gospodarja (nekoga,) ki je imel klobuk z zelo širokim robom in borbucom /.../   

31. 12. 1943: December, zadnji dan leta 1943. Zjutraj ob 7h in pol gremo na delo, se pogovarjamo, kako se človek vara, kadar misli naprej. Nikdar si nismo predstavljali, da bomo to leto zaključili tako daleč v Nemčiji. Ob 8. uri smo začeli z delom pa nas je prav hudo zeblo, smo imeli tudi snega toliko, da je pokrilo tla. /…/ Zvečer smo se potoževali drug drugemu, kako težko nam je pri srcu, ko niti malo ne moremo pisati ne zvedeti o naših ljubih otročičih in ženkah. Vse nam je odvzeto, kot ena živina smo tukaj v delo prodani v korist tujemu narodu in v trpljenje našim družinam, ki ne vemo sploh, če še živijo ali so doma ali tudi oni zmrzujejo /.../

Marija Ličen (14. 6. 1929–7. 2. 2015)

Bila je najstarejša med osmimi otroki.

Očeta so leta 1943 ubili nacisti. V maju 1944 ju je z leto dni mlajšo sestro v Trstu prijel gestapo in ju odpeljal v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Po kapitulaciji Nemčije sta se vrnili domov. Vse življenje je nosila posledice taborišča. Marija Ličen je umrla 7. 2. 2015.

O njenih spominih na Auscwitz se je ohranil posnetek, nastal pred približno dvema letoma dni, ko sta jo intervjuvali nečakinja Matejka Fajdiga in njena hčerka Doroteja. Na posnetku gospa Marija pripoveduje o dogajanju od aretacije v Trstu dalje.

Po aretaciji sta bili s sestro najprej krajši čas zaprti v tržaškem zaporu Coroneo. Tam so ju kljub mladosti zasliševali in jima grozili. Konec maja so ju vključili v transport za Auschwitz. Naložili so jih v živinske vagone in odpeljali v neznano. Prijazen karabinjer je Mariji ponudil, da napiše pismo domačim.

Pot je bila dolga in težka. Ko so prispeli, so ju čakali običajni postopki sprejema v taborišče. Spominja se strahu in negotovosti.  Po prihodu so ju nastanili v Auschwitz 1, nato pa premestili v Birkenau.  Spali sta v baraki blizu dovozne rampe in spominja se kolon judovskih zapornikov, ki so jih peljali proti krematorijem.  Pred stavbami krematorija so bili ogromni kupi oblačil, čevljev, igrač.

Delo v taborišču je bilo težko in pogosto nesmiselno: obdelovali so polja, kopali jarke … Nekateri zaporniki niso zdržali in so storili samomor – obesili so se na električno ograjo in tako končali trpljenje.

Zanjo in sestro so zaradi njune mladosti nekoliko poskrbele starejše taboriščnice.

Pozno jeseni so ju iz Auschwitza premestili v mesto Plauen, v delovno taboriščno enoto pri tovarni Osram. Zagotovo jima je to pomagalo preživeti, čeprav je bilo tudi tam hudo: po tuširanju so npr. mokri in goli morali stati na ledenem mrazu. Prestala je hudo vnetje ušesa in operacijo brez vsakršne narkoze.

Gospa Marija se spominja tudi srečanj z dobrimi ljudmi: neka Poljakinja ji je v Auschwitzu podarila rožni venec,  stražarka, ki jo je peljala na operacijo, ji je na tramvaju priskrbela sedež, v dneh po operaciji pa ji je prinesla dodatno porcijo kruha.

Tik pred kapitulacijo Nemčije so vse taboriščnike  odpeljali iz mesta z grožnjo, da jih bodo postrelili.  To se nazadnje ni zgodilo. 

Tudi pot domov po osvoboditvi iz taborišča je bila dolga in negotova. Nemčija je bila opustošena,  na mlada dekleta so prežale številne nevarnosti.  Po dolgih mesecih sta avgusta 1945 s sestro prišli v rojstni kraj in se srečali z mamo. 

Meseci v Auschwitzu so gospe Mariji pustili posledice na telesu in duhu. Vse življenje so jo pestile težke bolezni, vendar je do konca ohranila močno voljo in pogum. 
bpk