Tomaž Berce prihaja iz Dornberka in je diplomirani biolog, nadaljuje pa s podiplomskim študijem bioznanosti. Zaposlen je na zasebnem zavodu Lutra – Inštitutu za ohranjanje naravne dediščine v Ljubljani. V uvodu nam je pripovedoval, kako se je že kot majhen otrok izredno zanimal in navduševal nad naravo, predvsem gozdnimi pticami in zvermi. Opisal je tudi svoje bližnje srečanje z radovednim medvedjim mladičem, ob čemer je globoko v sebi začutil strahospoštovanje do narave in živali, hkrati pa je v njem dozorela odločitev, da se bo z naravo in živalmi ukvarjal tudi poklicno. Bolj kot laboratorijska in zgolj teoretična biologija mu je bila že od nekdaj pri srcu terenska biologija, saj poleg bližnjega opazovanja živali v naravnem okolju vključuje še mnogo več – skrb za naravo in njene prebivalce. Na vprašanje, kaj torej zanima biologa, nam je Tomaž ponudil kratek odgovor: »Vse živo.«

Kaj počne terenski biolog? Ponoči bedi, zjutraj zgodaj vstaja, lahko samo pasivno posluša oglašanje živali in jih opazuje, lahko tudi aktivno sledi živalim – npr. zleze v volčji ali medvedji brlog in nabere čim več uporabnih materialov (npr. dlake); zna tudi sam oponašati oglašanje živali (npr. volkovi imajo tako prefinjen sluh, da se na zvočne posnetke ne odzivajo), zbira podatke o prehranjevalnih navadah živali, njihovem gibanju, starosti, zdravju, načinu življenja. Precejšen kos dela terenskega biologa je sicer tudi pisarniški – urejanje dobljenih podatkov, predvsem pa planiranje dela in iskanje finančnih virov. A tisto, kar terenskega biologa najbolj nagrajuje, je druženje z ljudmi enakega prepričanja in predanosti ter sama narava, ki »vedno znova preseneča z raznolikostjo barv, zvokov in oblik.«

Tomaž, član Društva Dinaricum in Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, nas je v svoji predstavitvi opozoril na več tematik v zvezi s pticami in z zvermi: od problematike izginjanja naravnih gnezdišč in habitata čuka do nevarnosti električnih vodov za ptice; predstavil nam je tudi svoj pogled na problematiko vetrnih elektrarn v Sloveniji in izpostavil vedno večjo omejenost prostora za gibanje medvedov.

Sodeloval je tudi v projektu SloWolf Biotehnične fakultete, katerega namen je bil prešteti vse volkove v Sloveniji (najbrž se še vsi spomnimo zgodbe volka Slavca in njegovega nekaj mesecev dolgega potovanja do Verone – na svoji poti je prečkal tudi center Vipave).

V zadnjem času se Tomaž – tudi v okviru doktorskega študija – največ ukvarja z določanjem habitata in navad šakalov. Šakal je zver, sorodnik psa, hitro pa ga lahko zamenjamo z manjšim volkom ali malce večjo lisico. Za šakale je Slovenija še zelo mlada domovina – prvi osamljeni primer šakala na Slovenskem je bil sicer opažen že leta 1953, v združbah pa se pri nas pojavljajo šele zadnjih 30 let; v zadnjem desetletju je to postala stalna vrsta, ki se tudi razmnožuje. Z natančnim monitoringom so bila določena tudi nova območja pojavljanja in naseljevanja šakalov – Kras, cerkniško območje, Bovška kotlina, Ljubljansko barje, Prekmurje in še nekatera druga. Šakali so potencialno konfliktna vrsta, ki naj bi po prepričanju lovcev napadala srnjad in drobnico. Biologi pa nanje gledajo predvsem kot na zelo zanimivo, prilagodljivo in karizmatično vrsto.

Službeno se Tomaž ukvarja predvsem z vodnimi ekosistemi ter navadami in zaščito vidre in bobra (ime inštituta, kjer je Tomaž zaposlen, izhaja iz latinskega poimenovanje za vidro). Pomemben projekt, ki ga z nekaterimi partnerji in ob pomoči sofinancerjev izvaja inštitut Lutra, je tudi AQUAVIVA, LIFE+ projekt komunikacijske narave. Namen projekta Aquaviva: Živa voda - od biodiverzitete do pipe je opozoriti javnost na pomembnost ohranjanja celinskih voda in vodne biodiverzitete ter na neločljivo povezanost dobrega vodnega okolja z zdravo pitno vodo. Tomaž je svojo predstavitev zaključil z mislijo: »Kar počnemo pri izviru reke, se odraža na njenem izlivu.«

Naši večeri se bodo nadaljevali tudi v naslednjem šolskem letu z mnogimi zanimivimi gosti in njihovimi poklicno-življenjskimi zgodbami. Vabljeni, da se nam pridružite.

Jana Grohar