V septembru že nekaj let zapored poteka nacionalni projekt Beremo skupaj, od leta 2020 praznujemo 23. septembra dan slovenskega športa, 27. septembra še svetovni dan turizma, ki je letos promoviral obisk gozda in dobro počutje v njem.

Na Osnovni šoli Danila Lokarja Ajdovščina smo se odločili, da skupne cilje teh dni združimo in jih z učenci 4.b izvedemo kot medpredmetno povezavo pri pouku športa, slovenščine, naravoslovja in šolske knjižnice. Odločili smo se za učenje v naravi in tako združili branje z gibanjem. Učenci so se iz šolske učilnice preselili v učilnico pod drevesom. V parku pred Glasbeno šolo Vinka Vodopivca Ajdovščina so se udobno namestili pod lipo in razmišljali o tem, kako se počutijo v naravi, zakaj so pomembna drevesa, kaj nam dajejo … Sledila je Zgodba o lipi, ki jo je prebrala šolska knjižničarka Nataša. Preprosta zgodba se je s svojo sporočilnostjo dotaknila poslušalcev, ki so svoje misli tudi zapisali in jih podelili z ostalimi. Učenci so prejeli kartončke, natisnjene na različnih odtenkih zelenega papirja, z besedilom ali sliko drevesa v različnih letnih časih. Na osnovi barvnih odtenkov kartončkov so se razdelili v skupine in se že lotili dela, urediti so morali pravilno zaporedje med danimi slikami in besedilom. Ko so s tem končali, so pod vodstvom učiteljice Lilijane prebrali besedila o tem, kaj se dogaja s hrastom v različnih letnih časih. Sledila je še ponovitev slišanega.

Mimo šole smo se z učenci odpravili na travnik, kjer domuje mogočen hrast. V zavetju njegove krošnje so četrtošolci spoznali različne drevesne krošnje, jih primerjali s krošnjami v okolici ter določili obliko hrastove krošnje. Še sami so raziskovali in reševali delovne naloge o hrastu. S pomočjo svojih dlani so izmerili obseg debla, delovni list so naslonili na lubje in čez barvali z voščenko, tako da je nastal njegov odtis, na enak način so naredili še odtis hrastovega lista.

Ob zaključku dela so strnili svoje misli o počutju in delu v učilnici pod drevesom, kaj vse so se naučili, novega spoznali.

Strinjali so se, da je bilo lepo in prijetno na svežem zraku, pomemben je bil dotik lubja, opazovanje listov in plodov. Med poukom v naravi jim je bilo všeč, da so se gibali, tekali čez travnik do hrasta in bili sproščeni. Izrazili so željo, da bi še večkrat ponovili pouk na prostem, pod drevesom, ob potoku, na bližnjem Školu …

Bogate povratne informacije ostajajo izziv za nadaljevanje s prakso pouka v naravi. Barica Marentič Požarnik v svoji knjigi Moje življenje, moje učenje (2020) zapiše, da inovativno in izkustveno učenje predstavljata učenje za prihodnost. »Pouk v naravi ali področje okoljske vzgoje združuje spoznavno (znanje in razumevanje okoljskih pojmov, pojavov in problemov), akcijsko (trajnostni razvoj) in čustveno/vrednostno področje (spoprijemanje z okoljskimi problemi).«

»Okoljska vzgoja ni prvenstveno stvar etike ali religije, je stvar preživetja,« je zapisal Dalajlama. Tega se moramo zavedati na vseh nivojih in stopnjah izobraževanja ter opolnomočiti tako sebe kot svoje učence, da bomo znali živeti v sožitju z darovi, ki nam jih ponuja narava.

Nataša Markič in Lilijana Rijavec