DANES
24°C
10°C
JUTRI
26°C
12°C
Oceni objavo

Spodbudno učno okolje za zagotavljanje enakih možnosti

Mesec november je bil za otroke s posebnimi potrebami nižjega izobrazbenega standarda na OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini (OPP NIS) zelo pester in zanimiv. V okviru projekta Spodbudno učno okolje smo si privoščili veliko raznolikih dejavnosti. V svojo družbo smo povabili kar nekaj zanimivih gostov in skupaj z njimi preživljali poučne, predvsem pa praktične urice.

Na 'vesoljsko popotovanje', preko katerega smo spoznali glavne elemente Brain Gyma, sta nas popeljali Tatjana Čigon in Irena Kranjc iz Zavoda Janka Premrla Vojka iz Vipave. Z vajami smo povezovali obe možganski polovici, saj smo takrat, ko delujeta desna in leva hemisfera, bolj pripravljeni na delo, lažje se učimo, bolj smo umirjeni ... Ponosni so bili, ker smo nekatere vaje že prej poznali, saj jih uporabljamo pri pouku. Naučili pa smo se tudi nekaj novih, ki jih od takrat s pridom uporabljamo. Z našimi možgani pa nismo samo telovadili, ampak smo tudi 'čarali' – pričarali smo vaje za boljše branje in pisanje. Zanimivo, kako je za take spretnosti, kot so branje, pisanje … pomembno gibanje, usklajeno gibanje. Najprej smo pričarali lonec, potem smo mešali, mešali, dodajali začimbe in skozi zgodbo in gibe pravzaprav povezovali svoji možganski polovici. S čarodejskimi paličicami in vrečicami smo si pomagali pri vajah za oči. Naučili smo se, da je pred-bralna vaja tudi to, da v prostoru počasi sledimo linijam od leve proti desni. Ugotovili smo, katero oko je naše dominantno oko, kako se lahko pripravljamo na branje, da je potem le-to bolj tekoče, zbrano, suvereno ... lažje. Preizkusili pa smo se tudi v vlogi dirigentov vipavske burje in deročega Hublja. Da bi lažje dočakali pravi sneg, smo si ga pričarali kar sami in iz papirja oblikovali snežne kepe in preko igre urili fino motoriko, naredili predbralne vaje, vaje koncentracije …  Pokazali sta nam veliko zanimivih vaj in delili svoje izkušnje.  

Obiskala nas je tudi fizioterapevtka Tanja Lemut Kretič, ki nam je dokazala, da lahko z žogo počneš marsikaj zanimivega. Najprej smo napihnili žoge in z njimi kasneje pridno telovadili.  Izvajali smo vaje za moč, ravnotežje in razvijali koordinacijo svojega telesa. Delali smo sami, v paru in tudi v skupini. Delo v paru in skupini je od nas zahtevalo, da smo bili zelo pozorni na to, kaj počne naš prijatelj. Pri uricah s fizioterapevtko smo si pomagali tudi s posebnimi trakovi, palicami, obroči in ravnotežno žogo. Stati na njej na eni nogi res ni najbolj enostavno.

Da pa je terapija lahko tudi ples in gibanje, nas je podučila plesna terapevtka Katja Bucik. Tako učiteljem kot seveda učencem je predstavila, kako je gibanje pomemben del učenja. Plesna terapija je ustvarjalna oblika terapije, kjer ni glavni cilj učenje plesnih korakov, pač pa gibanje ob glasbi, ki na povsem naraven, sproščujoč način vodi k določenemu cilju: npr. osvajanje orientacije, izboljšanje koordinacije, večanje zaupanja, spodbujanje otrokovega kognitivnega in emocionalnega razvoja … Prav sproščujoče se je bilo prepustiti glasbi in ustvarjati nove in nove gibe.

Kako pomembna je pri nekom logopedska obravnava, si je včasih težko predstavljati. Žal se že več let brez pravih uspehov borimo, da bi učenci dobili stalno pomoč. Prav zato smo del sredstev tega projekta namenili prav logopedski obravnavi. Pri tem nam je prijazno priskočila na pomoč logopedinja Hermina Bavčar, ki je vsakemu otroku namenila individualne logopedske urice.


Poleg specialnih terapevtov, ki so bili na voljo učencem, je svojo pomoč staršem nudila psihologinja Tina Avbar, učiteljem pa je svoje znanje in izkušnje delila specialna pedagoginja Martina Jenko Mavrič in predstavila, kako pomembna je senzorna integracija (uporaba različnih čutov v fazi učenja).

Nismo pa bili le v razredu. Nekega prijetnega jesenskega ponedeljka popoldne smo se učenci in učitelji odpravili na Brje, v šolo jahanja. Tu sta nas Kristina in Barbara, prijazni učiteljici jahanja, popeljali v svet konjev. Spoznali smo štiri konje, še posebej pa sta se nam priljubila dva – Piko in Tigro. Učiteljici jahanja sta nam pokazali in nas naučili, kako se s konjem spoprijateljiš, ga skrtačiš in pripraviš na ježo. V vsem tem smo se preizkusili tudi sami. Sledil je najlepši del – jahanje konja. Velika večina jih je prvič sedela na konju in zato so bila pričakovanja pred ježo toliko večja. Nasmejani obrazi otrok in učiteljev so  pripovedovali, da jim je družba konjev resnično všeč in se ob njih počutijo prijetno, sproščeno, mirno in zadovoljno.

Veliko smo se naučili, veliko izkusili in veseli smo, da lahko vse to delimo z vami.

Tina Bizjak, Darja Benčina in Damjana Urh

Oglejte si tudi