Naše izletniške točke so vse bolj oddaljene od nas: prvič smo se odpravili na bližnji Javornik, naslednjič v Črni Vrh, potem smo šli pogledat, če je morje slano, prelepa Dolenjska nas je gostila dva dni in London štiri. Letos smo odleteli v prestolnico Katalonije – Barcelono, izkoristili 29. februar in ga šteli kot dan, ki nam je podaljšal izlet.
28. februarja smo se takoj po deseti maši zbrali v colskem bifeju in nato oddrveli proti Trevisu, od koder smo se skozi oblake podali proti našemu cilju. Čeprav se na potovanje nismo odpravili vsi, ki smo to leto končali osnovno šolo, se nas je nabralo 12 – toliko je mesecev v letu,12 je bilo apostolov.
Po uri in pol letenja nas je pričakala s soncem obsijana Barcelona, v samem centru mesta pa prijetno stanovanje, v katerem je takoj zadišalo po colski domačnosti. Ne vem, ali so temu botrovali toplo opremljeni prostori ali suhomesnati izdelki, ki so iz kovčkov romali na krožnike v jedilnici, od tu pa pospešeno v naše, že pošteno lačne želodčke. Seveda smo morali prvi večer spoznati utrip mesta in sploh nočno življenje našega novega kraja, zato smo za nedeljo pozno, za ponedeljek pa zgodaj legli k počitku. Zdelo se nam je, da nas je spanec komaj premagal, ko so nekateri že tolkli po vratih in nas budili, saj nas je zjutraj čakala veličastna Sagrada Familia, ki jo gradijo že 134 let, končana pa naj bi bila leta 2026, ko bo preteklo sto let od smrti njenega arhitekta. Ker bo do takrat preteklo dvakrat pet let, je to morda ponovljena točka našega izleta. Mogočna stavba nas je v trenutku posrkala vase, pozabili smo na zaspanost in se predali z jutranjim soncem ožarjenim vitražem, brezmejnim hodnikom, neskončnim stebrom in sploh edinstveni stvaritvi večnega Gaudija.
Po kosilu smo se odpravili proti morju, se ustavili v eni izmed trgovinic prestižnega Desiguala in nato prišli do obale ter spomenika Krištofu Kolumbu, si ogledali še barcelonsko katedralo, posvečeno sv. Eulaliji. Vanjo je skoraj gotovo stopil pred svojo dolgo plovbo Krištof Kolumb. Po 18 prehojenih kilometrih smo pozno popoldne z metrojem le prispeli v naše stanovanje.
Naslednji dan nas je čakal nogometni stadion nogometnega kluba FC Barcelona Camp Nou, za katerega smo hitro ugotovili, da se ga sloves največjega nogometnega stadiona v Evropi drži upravičeno, sprejme namreč 99.000 gledalcev. Tu je ob stadionu in podrobnejšem prikazu zgodovine kluba od začetka, prvem pokalu iz leta 1899, prvi opremi tekmovalcev, prvih žogah, rokavicah in še čem našel svoje mesto tudi marketing – začne se z vstopnino, nadaljuje z možnostjo fotomontaže ljubitelja te igre z žogo z enim od slavnih igralcev do vstopnice za tekmo in konča s trgovinami, v katerih si je vsak od ponujenih izdelkov uspel najti sled svetovno znanega nogometnega kluba.
V popoldanskem času nas je čakal sprehod do Narodnega muzeja katalonske umetnosti. Dolge stopnice pod njim so kar nekaj časa postale naša razgledna točka in prostor oddiha, z njih smo občudovali Barcelono, zrli na obzidje, za katerim so se v preteklosti odvijale bikoborbe ali pa strmeli v veličastne vodomete. Tu smo dobesedno uživali, se umirili, strmeli, molčali, malce poklepetali, potem pa se končno le odpravili proti metroju, ki nam je prihranil korake do prijetne gostilnice, v kateri smo preživeli zadnji večer našega druženja.
V sicer malce zatemnjenem kotičku smo se v hipu počutili prijetno, lačne želodce smo nasitili s kruhom in mortadelo, žejo pa pogasili z nekaj vedri prijetno ohlajenega piva.
Kar prehitro je prišla sreda, dan našega odhoda. Brez bujenja smo se zgodaj spravili pokonci, pozajtrkovali in spakirali kovčke, čakala nas je še vožnja do letališča, od tu pa polet proti domu in prihod na Col. Tu smo zavili v Bar 10, v katerem smo si zmočili naša suha grla, si še kaj povedali, predvsem pa izdelali načrt našega varčevanja, ki nam bo z evrom na evro čez pet let omogočil uresničitev novih sanj, obisk nove države, morda tudi celine.
Takole preživeti dnevi so za udeležence prav posebej podarjen čas, v njem obujamo stare spomine – na pripetljaje, ljudi, pripovedujemo si zgodbe o nas in naših bližnjih, utrdimo prijateljske vezi, si ogledujemo in opazujemo, smo vodljivi in vodeni, načrtujemo … predvsem pa se imamo fajn.
Marija Bajc