Na naši šoli se povezujemo s prijateljskimi razredi, to pomeni, da se učenci posameznega oddelka iz razredne stopnje družijo s posameznim oddelkom predmetne stopnje. Na primer 1. b in 5. b ter 3. a in 7. a in tako naprej … V mesecu decembru, ko je kmalu tema in naše ulice osvetljujejo lučke, smo učitelji in učenci prišli na idejo, da bi lučke prižgali tudi v naših očeh. Izvedli smo zanimive aktivnosti sodelovanja in povezovanja ter poglabljanja naših prijateljskih vezi.

Mislimo drug na drugega in se potrudimo tako, da spečemo kolače ali sladke medenjake, preberemo pravljico, izdelamo adventni venček ali novoletne okraske … Pripravimo ilustracije za posebno gledališče – kamišibaj in predstavimo zgodbo. Izdelali smo si tudi posebne voščilnice v obliki plakata, ki krasijo hodnike in preddverja naših učilnic, delijo lepe misli in želje … za prihajajoče praznike in novo leto.

Ob vsem tem pa se tudi pogovarjamo, kaj nam pomeni sreča. Kdaj smo pa mi srečni ali pa naši bližnji?

Prvošolci so povedali:

Srečen sem, kadar grem na trening ali grem s tatom na igrišče. Ko ustvarjam, se kepam ali delam snežaka. Ko pomagam mami (verjetno je takrat srečna tudi mama).

Kadar pečem piškote. Kadar vozim avto na daljinca ali se igram z bratcem.

Ko se drsam. Ko igram košarko. Ko dobim darila. Ko gremo s planinskim krožkom na Golake. 

Vesel sem, kadar sem v šoli. Ko doma postavimo smrečico.

Indijski pregovor pravi: Kako boš našel popolno srečo? Bodi zadovoljen s tem, kar imaš!

Velikokrat je drobna sreča prav blizu nas, le ustaviti se moramo in biti hvaležni za vse, kar smo in kar imamo.

Mateja Vuga, OŠ Danila Lokarja Ajdovščina