Šola ni le proces učenja iz knjig in pridobivanje ocen za znanje, ki se čez čas pozabi. Šola je mnogo več. Je vsakodnevno učenje vrednot in soustvarjanje prijaznih medsebojnih odnosov, kar tako, mimogrede, v vsakem trenutku. To znanje ni ujeto v šolski predmet, ni namenjeno ocenjevanju in ni zapisano v spričevalu. Se pa tega dragocenega znanja ne pozabi in ostane v nas. Še več, lahko ga delimo z drugimi in s tem lepšamo dneve in rišemo nasmehe na obraze.

Tega se naši učenci učijo že v razredu s prijaznimi besedami, ki imajo čarobno moč, pa z risbicami za prijatelje, s skupno igro, z izražanjem pohval ob prepoznavanju dobrih lastnosti ali dejanj sošolcev, s spodbujanjem, s pomočjo pri nalogi in še marsikje. V mesecu pred iztekom leta pa smo se vsi skupaj še bolj trudili.

Pred Miklavžem smo sodelovali v slovenski dobrodelni akciji Božiček za en dan, namenjeni ljudem različnih starostnih obdobij, ki živijo v težkih življenjskih razmerah. Obdarovali smo deklico, našo vrstnico, ki smo ji v lično zaviti škatli poslali naša darila.

V decembru smo izdelali veliko različnih izdelkov za šolski bazar, kjer s prodajo lastnih izdelkov zbiramo denar za šolski sklad. Za izdelovanje punčk iz nogavičk in dodatnih materialov pa nas je navdušila prostovoljka, gospa Blanka Krapež, ko je prišla v razred in nam dala idejo, da bi punčke podarili otrokom s posebnimi potrebami v Cirius-u. S kombijem smo odpeljali veliko darilno škatlo s punčkami v Vipavo.

Tik pred prazniki smo se odpravili še na sprehod po ajdovskih ulicah šolskega okoliša z namenom, da podelimo novoletne voščilnice, ki smo jih sami izdelali. Z njimi smo razveselili nekaj mimoidočih in ko smo jim glasno zapeli »Želimo vam srečen božič, v novem letu pa mir«, se je zdelo, kot da bi prišli iz kakšnega ameriškega božičnega filma. Vstopili smo skozi vrata banke, zdravstvenega doma, upravne enote, VDC-ja, Karitasa, steklene stavbe Pipistrela … Povsod so nas navdušeno povabili naprej, iskreno veseli, nadvse presenečeni. Prislužili smo si veliko čokoladnih bonbonov, piškotkov, pa mandarin in seveda nasmehov ter lepih želja in nenazadnje tudi predlog, da naj takšen prisrčen obisk z voščilom postane vsakoletna navada.

Kako ponosni smo prišli v šolo!

Kdo je bolj srečen, tisti, ki da ali tisti, ki dobi?

Mi smo iz srca dali in tudi nazaj dobili. In še bomo dajali.

Ni samo december tisti, ki nas k temu vabi. Čisto vsak navaden dan je lahko za nekoga prav posebno dober in nepozaben. Vsak nov dan je nova priložnost za to, da živiš dan, poln ljubezni do vseh in vsega okoli nas. Če tej ljubezni dodaš še širok nasmeh, pogled v oči, objem ali majhno darilo, je to začimba, ki še izboljša okus dneva. Vabimo vas, da dobro začinimo drug drugemu čisto vsak dan v letu 2024. Srečno!

Klavdija Jerončič in Suzana Gorup z učenci 1. a