V popoldanskem razširjenem programu, ki ga izvajamo na podružnični šoli Budanje, se vedno trudimo, da bi otrokom ponudili take dejavnosti, ki bi obogatile ne samo njihovo znanje na izobraževalnem področju, temveč tudi takšne, ki jim pomagajo razumeti, čutiti svet in ljudi okoli sebe. Tako smo se odločili, da bomo ob svetovnem dnevu redkih bolezni, ki ga obeležujemo 28. februarja, pomagali pri ozaveščanju o redkih boleznih, ki prizadenejo otroke in jim napisali pisma podpore. Srčna pisma so pisali učenci od prvega do petega razreda, ki obiskujejo popoldanski razširjeni program ter likovno ustvarjanje.

Ko sem otrokom predstavila projekt Srčna pisma za male borce, ki ga organizira Društvo za pomoč otrokom z redkimi boleznimi Viljem Julijan, so bili navdušeni nad tem, da bodo lahko s svojimi pismi razveselili otroke, ki še posebno potrebujejo naše razumevanje, podporo in ljubezen. Tako sem otrokom najprej predstavila Društvo Viljem Julijan, ki sta ga ustanovila starša, ki sta žal izgubila dveletnega sina Viljema Julijana, prav zaradi redke smrtonosne bolezni. Ogledali smo si njihovo spletno stran, kjer smo spoznali zgodbe otrok z redkimi boleznimi. Neverjetno je bilo opazovati njihove odzive, kako so z veliko empatije sprejemali zgodbe otrok, ki so neozdravljivo bolni, s kakšnimi izzivi se srečujejo in koliko bolečine doživljajo tako oni kot tudi njihovi starši. Prizadelo jih je dejstvo, da je veliko bolezni, ki so tako redke in smrtonosne, da veliko otrok žal izgubi bitko, še preden dopolnijo starost petih let. Vsak si je izbral enega otroka z redko boleznijo ter mu zelo skrbno napisal kratko pismo ter narisal risbico. V pismo smo vsakemu otroku priložili tudi zapestnico prijateljstva in upanja, ki so jih otroci izdelovali dlje časa v okviru likovnega krožka. S pismi so želeli otrokom sporočiti, da so oni naši mali junaki, ki nas s svojo srčnostjo in pogumom navdihujejo. Da se zavedamo, da jim je težko in da je vsak izmed njih dragocen.

Čeprav so tako mene kot naše šolarje vse zgodbe otrok pretresle in globoko ganile, se mi zdi prav, da smo še posebno v današnjem času, kjer se zdi, da je vse drugo bolj pomembno, kot zavedanje, da je že to, da smo lahko srečni, da smo zdravi in da imamo že sedaj preveč vsega kot potrebujemo. Sočutje, dobrota, solidarnost ter sprejemanje drugačnosti so tiste vrline, ki bi jih morali sami živeti in jih privzgajati našim otrokom. Vsem našim malim borcem želimo veliko nasmehov ob prebiranju naših pisem ter zavedanje, da so edinstveni in da je svet lepši, ker so v njem.

Marijana Stanković