Misli iz naslova je samozavestno zapisal Ivan Cankar v Kurentu. Izpovedal je svoje občudovanje do naše besede, ljubezen do naroda in naše zemlje. Vse tri ljubezni se med seboj prepletajo in druga brez druge ne more.

Človeku je bilo dano, da se sporazumeva z besedami; da misli, čuti, se veseli in joče; to so besede. Nebesedni jezik je le sol besedi.

Dandanes se je čas tako zatemnil, da je prizadeto tudi človekovo osnovno sporazumevanje. Bolezen je pretrgala stik, tisti pravi stisk roke in pogosto tudi objem. Osiromašeno je doživljanje, čustvovanje; osiromašeno je sporazumevanje, pravi človeški stik.

Tehnika ne more nadomestiti tega; le z živo besedo lahko izrazimo svoja spoznanja, z njo lahko spoznavamo preteklost, živimo sedanjost in načrtujemo prihodnost.

In še je zapisal pisatelj: » … pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje …« Po Cankarju je naš jezik pesem, je glasba, ki poboža človekovo srce. »… iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje …« Torej, zemlja in narod, ki živi na njej, sta jezik. Le po njem se razlikujemo od drugih narodov. Ali se dovolj zavedamo te ljubezni in odgovornosti? Smo dovolj samozavestni ali z izgovori sklonimo glave in pogledamo v tla, ko nas kliče ljubezen.

Zgodovina nam dokazuje drugače, posebno pri nas, na Primorskem. Jezik je bil prepovedan, osramočen in potisnjen v kot, vendar ni izumrl; 25 let izgnanstva je preživel, da je v svobodi še lepše zazvenel, tudi z ljubeznijo tistih, ki so bili kaznovani, ker so ga ljubili. Narod živi tako dolgo, kot živi njegov jezik, njegova beseda. V tegobah časa pogosto pozabljamo na to, čeprav smo naši kulturi namenili celo praznik, v spomin na pomembnega pesnika Prešerna, ki je znal izpovedati svojo ljubezen v slovenščini enakovredno drugim velikim jezikom. Tudi najgloblja čustva je zmogel izpovedati z milozvočno našo besedo. Ne vem, če imamo tudi danes toliko zavesti in samozavesti. Cankarjeve besede pa nam vlivajo moč in so kažipot v dvomih, saj pravi: »… bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.«

Irena Šinkovec