Prva oktobrska nedelja je že dolgo, menim, da več kot 40 let, posvečena planincem, ki so tlakovali uspešno pot Planinskemu društvu Ajdovščina in jih ni več med nami. Zapustili so nam lepo urejene steze, dve koči, dokaj čisto naravo in veliko misel prijateljstva in pripadnosti društvu.

Ker so bili čudni časi epidemije, se je naše spominsko srečanje pod Golaki zavleklo, ni pa zbledel spomin na požrtvovalne planinke in planince, ki so postavili in obnavljali obe naši koči, ki so dajali moč našemu društvu, da je živelo, vztrajalo tudi takrat, ko je bilo hudo. S svojimi dejanji so bili vzgled mnogim mladim planincem. Skrbeli so, da je naše društvo dočakalo častitljivo starost, ki jo bomo praznovali prihodnje leto, to je 120 let.

Pri Iztokovi koči pod Golaki je predsednik društva Dejan Černilogar posebej s hvaležnostjo imenoval tri požrtvovalne planince, ki nam jih je Usoda vzela v zadnjih letih. To so bili Tomaž Brecelj, Drago Ergaver in Pavle Bogataj. Sledi njihovega dela, požrtvovalnosti in mnogih prostovoljnih ur so bogate in plemenitijo življenje našega društva. Kot je že v navadi, so pod Golake planinci povabili in peljali s kombijem starejše planinke in tudi svojce pokojnih. Rdeč nagelj, ki so ga prejeli iz rok predsednika PD Ajdovščina, je bil spomin in dokaz hvaležnosti za požrtvovalnost, za lepo misel povezovanja, druženja in skupnih poti.

Kulturni program so oblikovali nekateri recitatorji. Glasbeno so ga obogatili dijaki Srednje šole Veno Pilon iz Ajdovščine, in sicer Urška Bučinel iz 4. č, njen glas je kot zarja zasvetil v krošnje bukev; na kitari jo je spremljal Teo Šinkovec, dijak 4. b razreda. Zvoke s flavto je ubirala Patricija Černigoj, učenka 3. b razreda. Tudi Erik Černigoj, učenec OŠ Danila Lokarja Ajdovščina, je s svojo kitaro polepšal srečanje.

Škrlatna jesen že barva Golake in sklepa življenjski krog. Ajdovski planinci pa smo s srečanjem in pohodom priznavali, da človek živi v svojih dobrih delih.

Irena Šinkovec, PD Ajdovščina