Pesnikom je dano, da lepoto predstavijo v besedah, podobe si ustvarjamo sami. A v šumenju življenja, norem vrtincu ropota, hreščanja postajajo besede  nejasne in takrat nastopijo podobe, jezik fotografije. Ni črk, ni glasov, so oblike, sence, svetloba, so barve. Jezik podob in fotografije je univerzalen – razumejo ga vse generacije in vsa ljudstva. Jezik fotografije je igra svetlobe in senc, posnetki  govorijo  na svoj način – a enako bogato kot besedila. Pomembno je zaslutiti, kako povedati več, kako ujeti čustva in misli v nebesedno zgodbo.

Naše fotografije so pripoved o spreminjanju narave v kroženju letnih časov. So zamrznjeni, okamneli trenutki. So pripovedi o lepotah naše pokrajine tu pod Čavnom, Nanosom in kraškimi pobočji, gradovi, ki pripovedujejo zgodbe davnih časov.   Znani fotograf je rekel: »Fotografija je kot šala, če jo je potrebno razlagati, ni dobra.«

Tokrat so ovekovečeni dvorci in gradovi v naši bližini. S pomočjo Občine Ajdovščina smo jih uspeli pokazati na velikih panojih ob grajskem obzidju.

Letos načrtuje skupina še dve novi razstavi v avli Ljudske univerze. Prva bo v maju, druga pa novembra. Fotoaparati že škljocajo, kar oči vidijo. Uspešno v nove zgodbe.

Nevenka Vidmar