Vikend pred slovenskim kulturnim praznikom ni obetal prav lepega vremena. Ker ni bilo napovedanih padavin se je razširjena družina Brecljev dogovorila za pohod do svetega Miklavža pod Nanosom. Že ob kosilu pa so začele padati prve kaplje dežja in tudi megla se je pojavila. Telefoni so začeli zvoniti in odpovedana je bila popoldanska rekreacija. Če pol ure se ponovno prvi oglasijo iz Višenj, z odločnim glasom in rečejo: »Mi gremo, tudi po dežju, ker bomo sicer v hiši ponoreli. Deset dni karantene zaradi virusa je bilo do preteklega petka dovolj. Pridemo.« Kmalu za tem se oglasijo iz Ajdovščine: »A pri vas padajo rakle? Pri nas je v redu. Mi gremo na pohod«. Zadnji so poklicali še iz Skrilj in rekli da se tudi oni že odpravljajo, saj da niso iz sladkorja.

Čez 15 minut smo bili že vsi v avtih in se odpeljali na nanoško cesto do lepo obnovljenega korita nad Barnico. Pri startu je iz megle pršel dež, a smo se vsi naredili, kot da ni nič. Kapo smo si potisnili na glavo in odrinili. Pot je vodila precej položno, tako da so se otroci preganjali, kot bi bilo poletno sonce. Morali smo paziti nanje, da se niso izgubili v megli.

Pri cerkvi sv. Miklavža je bila prva želja pozvoniti za srečo in sicer v skupini. Družba osmih vnukov ni občutila mraza, pa tudi mokre kape in bunde niso motile nobenega. Pred povratkom k avtomobilom je prevladala skupna želja, da bi pot nadaljevali naprej proti Turi. Tako so šli šoferji nazaj, najmlajšim pa smo držali roko preko korenin in gladkih drč do športnega parka. Dan se je začel poslavljati, saj se je že temnilo, ko so nas odpeljali do picerije na okrepčilo. Po dobri uri in pol hoje so bili vsi veseli, ker vreme res ni vedno pogoj za dobro druženje.

Aleš Brecelj