Z ukrajinskimi begunci, udeleženci tečaja slovenščine na Rdečem križu, smo se odpeljali na Kostanjevico, da v živo razširimo slovensko besedišče in da pogledamo v zgodovino in kulturo našega naroda. Že ob poti, ki nas je vodila od avtobusne postaje v Novi Gorici proti našemu cilju, so nas pozdravljale zastave s tremi pomembnimi zgodovinskimi letnicami. Iskali smo med drevjem kostanjeva drevesa, po katerih je vzpetina nad Gorico dobila ime, vendar se je le eno te vrste  pod vrhom pripravljalo na cvetenje. Z vrha vzpetine se nam je odprl čudovit razgled. Videli smo Alpe, še v snegu, pogled je segel do Brd, Sveto goro in Sabotin smo imeli kot na dlani. Na drugo strani smo spoznavali Gorico. Pogled je zaznal Cerje in ožgan Kras.

Prijazna gospa Mirjam, naša vodička, nam je odprla vrata velike in okrašene cerkve. Zrasla je iz kapelice, postaviti jo je dal 1621 grof Matija Thurn. Prvi varuhi cerkve in samostana ob njej so bili karmeličani. Zaradi reforme Jožefa II. so se morali umakniti.  Na začetku 19. stoletja je Kostanjevica, domačini jo poznajo kot Kapelo, prišla v varstvo frančiškanom, ki skrbijo zanjo še danes. Ob freskah in likovnih umetninah, ki so nam bile predstavljene, smo občudovali 9 m dolgo in več kot 2 m široko umetnino, ki krasi strop, ročno delo mnogih žena, nastalo med težkimi koronskimi časi.

Vodička nas je peljala v grobnico zadnje francoske kraljeve družine Burbonov. Počivajo na svoji zemlji, čeprav se jim je izpolnila želja in so dobili svoj mir pri nas.

V knjižnici nas je na vhodu pozdravil slovenist, jezikoslovec p. Stanislav Škrabec, po katerem nosi knjižnica ime. Na Kostanjevici je preživel kar dvainštirideset let. Vodička nas je opozorila na bogato knjižnično gradivo, saj hrani knjižnica kar 16.500 knjig. Veliko bogastvo predstavlja kar okrog 30 inkunabul, prvotiskov. Posebej smo se zadržali pri Bohoričevi slovnici iz 16. stoletja, nanjo so posebej ponosni. Vodička nam je povedala, da se je veliko knjižnega gradiva zateklo s Svete gore, zaradi selitev pa so nekatere knjige poškodovane. Knjižnica je kulturni in zgodovinski spomenik našega naroda.

Ob koncu nas je privabil še vonj burbonk, ki so se že bohotile v letošnjem bogastvu na samostanskem vrtu.

Ker je bil čas naš gospodar, smo se le s težavo izognili novi tlakovani poti proti Gorici. Namenili smo ji le nekaj stopinj, da smo si ogledali oljčni gaj, po katerem je speljana.

Kadarkoli se bodo udeleženci tečaja slovenščine vrnili domov, želim jim, da bi se to zgodilo že včeraj, bodo ponesli s seboj lepoto naše dežele in prijaznost ljudi, ki so nam na Kostanjevici odprli pogled v našo kulturo in zgodovino.

Irena Šinkovec