Stalni udeleženec naše pohodne skupine 'Spoznavajmo Slovenijo' na UTŽO Ajdovščina - Društvu MOST je za oktobrski pohod predlagal, da obiščemo njegov rojstni kraj Ponikve in Šentviško planoto. Skupaj smo šli v izvidnico in prehodili predlagano pot ter določili traso dobrih 13 kilometrskega pohoda Ponikve–Črvov vrh–Šentviška Gora za naš drugi pohod v novi sezoni.

V soboto se nas je zbralo za poln avtobus in zapeljali smo proti sotočju Bače in Idrijce ter v Slapu ob Idrijci zavili proti Ponikvam. Povzpeli smo se na hribček do cerkve Marijinega obiskanja, ki je edina sakralna mojstrovina arhitekta Jožeta Plečnika na Primorskem. Prvotno gotsko cerkev iz 15. stoletja so Nemci namreč požgali. Od tam smo občudovali lepo urejen kraj in okolico pod nami. Izvedeli smo tudi, od kod ime Ponikve. Planota praktično nima vodotokov in ob dežju se v vasi naredi kar jezerce, ta voda odteče potem v požiralnike, ki jim domačini rečejo 'ponikva'. Naš pohod smo nadaljevali mimo travnikov in skozi gozd do smučarskega centra, kjer je svojo pot začel naš skakalec Jaka Hvala. Imajo dve skakalnici in smučišče.

Pred lepo urejeno brunarico, približno na pol poti, smo imeli malico iz nahrbtnika. Po lepih makadamskih poteh smo nadaljevali proti 974 m visokem Črvovemu vrhu, ki je najvišji vrh planote, kjer je tudi stolp z oddajniki. Od tam je bil, v sončnem vremenu, res lep razgled na celotno področje in še posebej na zasnežene Alpe, obsijane s soncem. Še pred vrhom smo se ustavili pri Bukovem gaju in izviru ter vodnjaku, na katerega je vezana zanimiva zgodba o tem, kako jo je odkril berač oziroma 'petler' in odkritje zaupal kmetu Črvu za dva hlebca kruha. Sedaj so lepo uredili skupino bukovih dreves in sam vodnjak ter prikazali, kako so dvigali vodo iz tega vodnjaka. Od tu nas je pot vodila samo še navzdol do Šentviške Gore, ki je dobila ime po cerkvi sv. Vida iz leta 1192. To je tudi letnica, ko je bil kraj prvič omenjen kot sedež mogočne duhovnije. Bili smo že pozni, zato smo si samo še ogledali sončno uro in freske z letnico 1775 na sredini vasi. Tu nas je že čakal avtobus in samo še 13 km po kar serpentinasti cesti navzdol do Slapa ob Idrijci in nato do Dolenje Trebuše na zasluženo popoldansko malico v Okrepčevalnici Podkorito. Lastnik nam je obljubil, da ne bomo lačni šli od njega, in prav je imel.

Preživeli smo lep sončen jesenski dan in se dobre volje vračali proti domu.

Foto Franko in Branko