Takole je pisalo: »Prostovoljci in zaposleni v Slovenskem društvu Hospic bodo z vami podelili svoje izkušnje delovanja na humanitarnem področju, Godalni kvartet Prima in duo Strunoslav pa bosta poskrbela za vzdušje.«

To je torej pisalo na vabilu na pogovorno-glasbeno srečanje ob svetovnem dnevu humanitarnih dejavnosti, v nedeljo, 20. avgusta, ob 18.00, ob rimski utrdbi v Ajdovščini. In na vabilo se je odzval naš predsednik Đono: »Hvala za povabilo. Vsekakor se bomo dogodka udeležili in izkoristili svojih 5 minut za predstavitev in delovanje Društva Abstinent Vipavske doline.« In res je bilo tako. Izkoristili smo naših pet minut, mogoče tudi šest za predstavitev in izpoved najinih zgodb v društvu ter o obdobju pred njim. In enako dobro so to izkoristila tudi vsa ostala društva, ki so prejela to isto vabilo: Slovensko društvo Hospic, Medgeneracijsko društvo 4 letni časi Ajdovščina, Medobčinsko društvo prijateljev mladine Ajdovščina, Združenje bodi zdrav: avtizem, Društvo Projekt-človek, Društvo sladkornih bolnikov občine Ajdovščine in Vipave, gasilci iz Šmarij, PGD Ajdovščina in Društvo upokojencev Ajdovščina …

Prišli smo, se usedli na skrbno pripravljene stole in začeli točno po programu. Prvih par uvodnih besed je lepo povedala lepa ženska, lepo oblečena, lepo urejena, zaposlena na vodilnem položaju Društva Hospic. Čisto mimobežno me je prešinila ena taka človeška misel – lepa služba. Tri violine in en violončelo so čudovito napolnile atmosfero med posameznimi predstavitvami. Potem pa je v drugem delu srečanja na govorniško mesto ponovno stopila ta lepa gospa iz Hospica, njenega imena se žal ne spominjam, si pa dobro spomnim ime njene hčerke – Anastazija. Takole je rekla Anastazijina mama: »Veste, jaz nisem samo vodja Društva Hospic, jaz sem tudi žena in mama, imam dva otroka, sina Aleksandra, ki je danes tukaj z nami in hčerko Anastazijo, ki se je pred petnajstimi leti spremenila v svetlobo.« Meni se je v istem trenutku naredil cmok v grlu, stisnilo me je pri srcu, solze sem komaj zadrževala. Po končanem uradnem delu je do mene prišla mamica. Spoznala sem jo, ko sem jo kot dijakinjo inštruirala italijanščino. Ko je nekoč popravila vse cveke, sva proslavljali in se zabavali celo noč, prisrčna kot sonce in topla kot poletje. Pred slabim letom se je v svetlobo spremenil njen edini triletni otrok. Rekla je: »Anita, to ni za ljudi. Če ne bi bilo Anastazijine mame, ne bi preživela. Ona me razume, še preden ji povem.« Prikimala sem.

Tako velik, tako globok, tako močan je pomen humanitarnih društev, med katere zasluženo spada tudi naše društvo Abstinent. Naš Đono je na predstavitvi lepo povedal – stigmatizirano je naše društvo – in res je tako. Ampak nič za to. Člani našega društva se še kako zavedamo, kaj nam naše društvo pomeni, včasih nam pomaga lepše živeti, včasih pa tudi preživeti. In zato si vsej stigmi navkljub želimo biti pričevalci, da bomo pomagali drugim, tako kot so pred časom drugi pomagali nam. Ni večje bolečine na tem svetu kot ostati sam!

Anita Štor