V petek, 19. maja zjutraj, sem  se z nahrbtnikom, plastenko vode, manjšim prigrizkom in pohodnimi palicami odpravila na zbirno točko na parkirišču za gradom. Iz vetrovne Ajdovščine smo se odpeljali v Renče. Naša četica 27. pohodnikov se je mimo vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne usmerila proti  Gregorčičevi spominski poti, ki nas je vodila po gričih med Renčami in Gradiščem nad Prvačino, kjer se je velikokrat sprehajal tudi naš 'goriški slavček'. Lokalno društvo za kulturo in turizem jo je leta 2010 uredilo in opremilo z osmimi informacijskimi tablami. V tej 'deželi rajskomili' je Gregorčič preživel 21 let, pisal poezijo, izdajal pesniške zbirke in se razdajal ljudem, ki so ga imeli zelo radi. Tudi mi smo občudovali to lepo razgibano zeleno pokrajino, posuto s številnimi vinogradi. Pot nas je vodila mimo Gregorčičevega hrasta na Cinkovcu, pod katerim je pesnik rad posedal in se predajal prečudovitemu pogledu na 16 bližnjih cerkva in na okoliške hribe vse tja do njegovega Krna. Na Gradišču smo se ustavili pri spomeniku padlim in žrtvam vojnega nasilja, delu Negovana Nemca. Naši skupini se je pridružil gospod Miro Kerševan, ki nas je s svojimi živahnimi očmi in zavzetim pripovedovanjem o pesnikovem življenju v teh krajih takoj začaral. Ogledali smo si cerkev Brezmadežne device Marije s prav posebnim prikazom križevega pota, ki ga je cerkvi podarila aleksandrinka. V tej cerkvi je pesnik maševal in igral na svoj harmonij.

Nato smo zavili še v spominski park, ki je posvečen slikarju Jožefu Tomincu in Simonu Gregorčiču, kjer si je pesnik kupil nekaj zemlje, si postavil hišo in kmetoval. V parku stoji Gregorčičev doprsni kip, v hiši pa je kulturni dom z urejenim prostorom za balinanje. Pot smo nadaljevali še do Gregorčičevega vrta, kjer je postavljena klop z njegovim kipom. Predajali smo se prijetnim vonjavam ob najrazličnejših grmičkih dišavnic in začimb. Razvajanje vseh naših čutov pa smo zaključili še s požirkom kakijevega likerja! Ob povratku v Renče sem se še zadnjič ozrla na rdeče makove cvetove med zelenimi travnatimi biljkami, ki so se zibale v rahlem vetru. Dobrih 9 km poti je ob klepetu in v prijetni družbi minilo neopazno. Prikorakali smo do konca petkovega nepozabnega doživetja. Le kaj nam bo naša Vesnica pripravila naslednjič?

Vlasta Iljič Brecelj