Več vzrokov je, da gremo vsak po svoji poti v življenju, kot pa tistih, ki nas združujejo. Elektronski mediji nam hitro približajo znanca, pa tudi prijatelja, a je ta bližina hladna, brez duše. Bolje je srečati kolega, sošolca, znanca za kratek čas v živo, da si lahko sežeta v roke in skupaj spijeta kako pijačo ter se pogovorita, kot pa vsak dan preko Facebooka, Whatsappa in drugih medijev izmenjati številne 'modrosti' in fotografije iz okolice.  

Prav zaradi tega je zelo prisrčno spet srečati sošolce iz osnovne šole - po petdesetih letih od konca osemletke - od valete.

Letošnjo zadnjo soboto v maju se nas je zbralo štirideset v hotelu – bivši Planiki. Štirje letniki smo takrat zaključili in okrog 120 nas je neslo domov zaključno spričevalo. Od nas so se takrat poslovili razredniki Pavel Bogataj, Danica Lavrenčič, Zofija Gregorc ter Milena Vidmar.

Tokrat smo se srečali prvič v petletnem ciklusu brez prisotnosti kakega od njih. Miljana, kot najbolj vešča organizacije, in tudi že v zasluženem pokoju, je pripravila vse potrebno za dobro počutje v hotelu, kjer smo se že srečali pred 25-imi leti. Še vedno smo v dobri kondiciji, smo ugotovili tisti, ki smo se srečali. Večji del uživa zasluženo pokojnino. Nekateri študentje pa še čakamo na dopolnjena leta dela, ker stari smo že dovolj.

Tudi zaplesali smo ob glasbi, ki je v naši mladosti polnila plesišča. Najbolj je odmevala 'pesem z juga', ko smo bili še v isti državi.

Na druženju smo pregledali fotografije iz časov šole ter druženj ob obletnicah. Zaključili smo z željo, da se pogosteje srečamo, ker na vsakem srečanju bo manj najboljših.

Aleš Brecelj