Planinsko društvo Ajdovščina praznuje v letošnjem letu svoj visoki jubilej, namreč 120-letnico delovanja. Prazniki in pomembni dogodki silijo človeka, da pobrska po spominu in po zapisih.

V dokumentih piše, da je bila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD ustanovljena v začetku leta 1903. V mozaiku društev, ustanovljenih na kulturnem, političnem in gospodarskem področju, je bilo PDA le eno od njih, ki so bila branik našega narodnega telesa, naše domovine. Delovanje planinskega društva je bilo omejeno na ozemlje ajdovskega in vipavskega sodnega okraja s sedežem v Ajdovščini. Februarja 1913 se je delila v samostojno ajdovsko in samostojno vipavsko podružnico.

Profesor Bogataj je ob 90-letnici PDA zapisal: »Pomembno se mi zdi, da so bili ustanovitelji tega društva domači ljudje, zavedni narodnjaki, po svoje vizionarji, ki so slutili, v katero smer se obrača zgodovina. Pri našem preprostem človeku so budili ljubezen do narave in gora, obenem pa dvigovali narodno zavest. Ti temelji so bili tako močni, da jih nobena fašistična oblast ni mogla omajati.«

In kdo so bili ti voditelji? Avgust Schlegel, župan v Šturjah, Franc Vidmar, sodnik v Ajdovščini, dr. Anton Medveš, sodnik v Ajdovščini, Andrej Jamšek, sodni oficijal v Ajdovščini, Edmund Čibej, nadučitelj na Dolu, Artur Lokar, notar v Ajdovščini, Franc Turk, učitelj v Ajdovščini, Franc Čermelj, sodni uradnik v Ajdovščini, Rudolf Brajnik, davčni uradnik … Še več narodnjakov je postavljalo temelje planinski družini, ki se letos pomika proti 120-letnici. Število članstva se je gibalo med 50 in 60. Kakšne naloge so čakale novoustanovljeno podružnico? Opredelil jih je nadučitelj Čibej. Zapisal je, kaj se od podružnice pričakuje: » … da raztegne svoje delo po naših slovenskih tleh, po naših planinah, da ohrani naš hrib in gaj slovenski, da prepreči, da se imena naših gor, dolin, kotlin in jam, ki so izključno slovenska, ne popačijo in ne pogube, da se postavijo napisi, ki pokažejo tujcu, da je to slovenska zemlja, da to dom je naš …«

Na začetku delovanja so člani čistili in urejali planinske poti in postavljali smerokaze, organizirali izlete in pohode. Zadnji občni zbor pred 1. svetovno vojno je za nekaj let napravil črto pod delovanjem podružnice. Po vojni so bile razredčene tudi planinske vrste, vendar jedro je ostalo in se dvignilo z novim zagonom.

Darinka Hrobat – Jamšek je zapisala: »Med dejavnosti podružnice je spadalo tudi markiranje oziroma obnavljanje markacij raznih poti po planinah. V jasnem jutru sva se z očetom neke nedelje navsezgodaj odpravila na pot proti Čavnu. Oče je imel v nahrbtniku veliko škatlo rdeče barve, iz katere je odlil del v majhen lonček z ročajem iz žice. Nad Slokarji je na skalo prvič narisal ozek pravokotnik s puščico in pripisal: POT NA ČAVEN.«

Med vojnama društvo ni mirovalo. Jožef Nussdorfer je ob 90-letnici društva zapisal: »Približno 15 nas je bilo v skupini. Nadeli smo si ime Sinja zarja. Skoraj vsako nedeljo smo se odpravili na kak izlet v okolici Ajdovščine. Zunaj v gozdu, na vrhovih, smo si dali duška, saj smo brez skrbi prepevali domače pesmi. Slišali so nas gozdovi in travniki Kuclja, Čavna, robovi od Predmeje do Cola, Golaki, tja do Javornika in Nanosa je odmevala naša beseda.«

Med drugo svetovno vojno so planinci prepustili gozdove drugim varuhom domovine.

Po osvoboditvi se je planinsko društvo prebudilo in nadaljevalo dejavnosti. Rudolf Brajnik, Planinska zveza Slovenije ga je odlikovala s častnim znakom za planinske zasluge, je že avgusta 1945 sklical sestanek, na katerem so ustanovili pripravljalni odbor in nakazali delo podružnice. Leta 1946 je bil prvi občni zbor. Na sestanku planinskih podružnic v Škocjanu so sprejeli pravila za delo. Naša podružnica se je preimenovala  v Primorsko planinsko društvo, podružnica Ajdovščina. Šele leta 1948 je naše društvo dobilo ime, kot ga ima še danes, to je Planinsko društvo Ajdovščina. Ob 75-letnici društva je dolgoletni član Marjan Poljšak zapisal: »Ob priliki Bavčerjevega spominskega pohoda smo razvili sicer preprost prapor z društvenim znakom: ČAVEN Z AVRIKLJEM.« Čeprav so bili težki časi po 2. svetovni  vojni, so dela hitro stekla. Leta 1947 je bilo postavljeno planinsko zavetišče na Čavnu, že leta 1950 je odprla svoja vrata koča pod Golaki. Leta 1952 je bila izgradnja koče pri izviru Hublja.

V letu osamosvojitve Slovenije 1991 je društvo prejelo priznanje Ministrstva za obrambo, koča na Čavnu je bila gostiteljica branilcev domovine.

Ena najpomembnejših nalog PDA je skrb za naravo. Zavedati se moramo, da nam je bilo kraljestvo narave dano le v varovanje in v skrb. Ali se, v boju po materialnem bogastvu, vprašamo, kakšen življenjski zaklad bomo pustili prihodnjim rodovom?

Člani PDA, društva z dolgo življenjsko dobo in z več kot 500 člani, se zavedamo svoje odgovornosti do narave in njenih lepot. Spoštujemo njeno občutljivost in se priklanjamo njeni veličini in lepoti.

»SREČEN KORAK V PRIHODNJE, PLANINSKO DRUŠTVO AJDOVŠČINA!«

Irena Šinkovec