»Izkušnja ni nekaj, kar človeka doleti. Izkušnja je, kaj človek naredi iz tega, kar ga doleti.« (Aldous Huxley). Za četrtkove pohodnike, ki delujemo pod okriljem društva upokojencev Ajdovščina, bi veljalo preoblikovati misel nekako takole: ne določa vreme naših pohodov, pohodi nam omogočajo, da smo zadovoljni tudi v slabem vremenu. In predzadnji lanski četrtek ni bil obetaven. Točno opoldne smo se zbrali za starim mlinom, trdno odločeni, da nam nizki oblaki in pršenje ne bosta pokvarila načrtov. Odpeljali smo se v dobri veri, da gremo soncu naproti; če že ne bo sonca, smo upali, bo od Razdrtega naprej brez megle. Pa smo se motili; megla je bila vse gostejša, a previdni vozniki so nas pripeljali do gostišča Jasna. Tu smo pustili avtomobile in odprli dežnike. In tu nas je pričakal domačin Alčide. Po 'moškem bojnem posvetu' gremo levo ali desno, navzgor ali navzdol, smo prečkali prometno cesto ter šli proti Belvederju. Vodič nam je pokazal restavracijo Kamin in povedal, da bi se od tu lahko spustili v Simonov zaliv. Pa nas morje ni vabilo; pohod smo nadaljevali skozi kamp in ob negovanem oljčniku nad znamenitim klifom. S table Strunjan v podobah morja smo prebrali, da so stene tega klifa najvišje na Jadranu in da hodimo skozi strunjanski naravni rezervat, po pokrajini s pridihom morja. Kmalu je prenehalo deževati, prišli smo do prvih hiš in videli, kako dozorevajo mandarine in pomaranče. Ves čas pohoda smo občudovali bujno mediteransko rastlinje, od košatega kaktusa, mogočnih pinij do vitkega bambusa in bogato obloženih kakijevih dreves. Počasi se je megla dvignila in videli smo Krkino zdravilišče in košček morja. Spustili smo se do opuščenih solin in edine slovenske lagune. Hitro smo prečkali prometno cesto med Strunjanom in Valeto ter ubirali korake po trasi parenzane – nekdanje ozkotirne železnice med Trstom in Porečem. Položna asfaltna pot je dajala možnosti za raznorazne pogovore, vodič in moški so premlevali zgodovino teh krajev, pohodnice pa smo imele dovolj časa za ženski klepet. Kmalu smo šli skozi predor Šalet in videli bogato zasigane dele zidovja. Po predoru še malo vzpona, saj smo planinci, iz že smo bili na izhodišču. Malo smo se posladkali, odžejali in med kramljanjem čakali na temo. V mraku smo se odpeljali v Izolo in se sprehodili po pomolih, kjer nas je navdušila okrasitev mesta. Hladno bele in mornarsko modre lučke so elegantno sijale ob glavni ulici, sredi rondoja je ponosno žarela visoka jelka. Srečali smo še znano Emilijo Pavlič. Navdušeno nam je povedala, kako pripraviti dober domač krompirček. Že v trdi temi smo zapustili Izolo in se skozi meglo in nizke oblake prebijali proti domu; no, na Razdrtem je bila megla tako gosta, da bi jo lahko rezali; a naši potrpežljivi vozniki so nas varno pripeljali domov.

Ni določalo vreme našega pohoda, četrtkov pohod za dušo in srce nas je razveselil, obogatil s prijetnim druženjem in izkušnjo in nam omogočil veliko dobre volje, smeha in zadovoljstva.

anb