Četrta industrijska revolucija, ki temelji na izmenjavi podatkov in njihovi pretvorbi v informacije, je v 21. stol., na bazi prostranega omrežja, postregla s socialnimi omrežji (Facebook, Twitter, Instagram …). Pretok informacij se odslej na dnevni bazi eksponentno veča, človek pa obstaja nespremenjen.

Ker ima že večina ljudi dostop do interneta in ker želi vsak na internetu nekaj veljati – smisel se ovrednoti s številom všečkov ali sledilcev, je izpostavljenost tranziciji informacij znatna. A človek je nezmožen obdelave takšnega mnoštva informacij.

Ljudje hrepenimo po resnici, a je ta, sinteza med zaupanjem in nezaupanjem. Resnice v bistvu sploh ni, obstaja le njen približek v obliki mnenja. Dejstvo ostaja, človek potrebuje občutek temeljne dokončnosti, jasnosti in reda, ki jo zagotavlja dovolj dober substitut resnici, da lahko z oprijemljivim snuje v materialnem svetu – potrebuje temelj, da na njem gradi.

Hitra menjava informacij, vezanih na isto zadevo je modus operandi današnjega sveta. Pravzaprav se zdi, da smo se pomaknili nazaj, v leto 1984, kjer so ljudje, zaradi nenehnega spreminjanja in novega opredeljevanja zgodovine, podlegli ti. Orwellovem dvomišljenju. Fenomen se pojasnjuje s tem, da se ljudje, ob nenehnem spreminjanju informacij in občutku relativizacije, po 'resnico', v končni instanci zaradi prikladnosti, zatečejo k interpretaciji avtoritete.

Avtoriteta je opredeljena kot entiteta, ki ji je pripoznana legitimnost. Želja po uveljavi lastnih interesov zažene boj po prevladi za največji delež legitimnosti, kar je v sovisnosti z medijsko podporo. Zavoljo trenutne situacije (vojna v Ukrajini), bom podal primer dveh svetovnih akterjev; ZDA in Rusije, ki svojo medijsko – posledično kognitivno vojno, bijeta tudi onkraj nacionalnih meja.

Vzpostavljanje avtoritete s pomočjo medijev nudi konsolidacijo vrst, ki interpretacije teh avtoritet opredeljujejo kot resnico, to pa preprečuje vzpostavitev shizem znotraj države. Ta bi ob bojevanju z nasprotno državo, ob pojavu notranjega razkola, morala biti dve fronti. Vzpostavitev notranjih razkolov je cilj tako ZDA/ Z. kot Rusije.

Vsaka izmed navedenih držav svojo legitimnost izkorišča na način, da sebe opredeli kot pravičnika in nosilko prave 'resnice', nasprotno državo pa kot propagandni stroj, ki z lažmi in nepopolnimi informacijami ogroža temelje državne tvorbe. Na ta način hoče na domačem terenu ohraniti legitimni primat, na tujem parketu pa ga omajati. Zanimiva je različna opredelitev posledic propagande nasprotnih si strani. Rusija, kot država, v kateri ljudje prisegajo na tradicijo in uveljavljene moralne norme, svari ravno pred zapadom slednjih, ZDA/ Z., kjer ljudje prisegajo na komercialno opredelitev svobode, pa pred malignimi tujimi vplivi, ki ogrožajo varnost in nacionalni interes. Poudarjanje ogroženosti tistega, kar ljudje najbolj vrednotijo, je ena izmed metod utrjevanja in konsolidacije vrst znotraj države proti nasprotni.

Nasprotna taktika pa je poročanje novic preko disidentov, zavoljo morebitne vzpostavitve shizme znotraj nasprotnih si držav. Tako ZDA/ Z., kot Rusija imata znotraj države politične oporečnike. Ti so običajno glas različnih pogledov, ki jih podpira konkurenčna država. Disidentstvu je namreč priznana določena mera legitimnosti, saj gre, v očeh slehernika, za 'romantiziran in arhetipski' boj proti večjemu in mogočnejšemu nasprotniku.

Dovolj dobro delo pa opravljajo tudi mediji ZDA/ Z. in Rusije izven lastnih meja. Taka primera sta RFE/RL, ki je vzpostavljen v državah V. Evrope, centralne Azije in Bližnjem vzhodu ter RT (nekdaj Russia Today), ki deluje na svetovni ravni. RTE/RL se opredeljuje kot neodvisen medij in na svoji internetni strani problematizira ruske obtožbe, da delujejo kot tuji agent. RT naj bi bila neodvisna in neprofitna organizacija, ki pa jo je vzpostavila državna medijska hiša TV-Novosti. Oba medija sta torej neodvisno odvisna od določene agende, ki jim odpira/ zapira finančno pipico.

Zaradi učinkovitosti takega načina bojevanja je potrebno navesti primer ruske vpletenosti v ameriške predsedniške volitve l. 2016, ko naj bi bili Rusi jasno naklonjeni Trumpu. Zaradi pomanjkanja dokazov, sicer ni bilo nobene obtožbe, je pa jasno, da si je Putin prizadeval za Trumpovo izvolitev, predvsem zaradi njegove naklonjenosti ruskemu narodu.

V luči trenutnega dogajanja, se je Z. in V. pred vplivom tujih medijev zaščitil z njihovo prepovedjo. Na Z. so nam omejene informacije, ki jih deli Rusija, tam pa so omejene informacije, ki jih delijo nam. Razlog je opravičen z navedbo, da gre pri poročanju Rusije/ ZDA/ Z. zgolj za propagandne motive v obliki lažnih novic in zavajanj. Vsaka stran je ustvarila močneje zavarovan mehurček, znotraj katerega si prizadeva utrditi poglede na resnično zmoto nasprotne in pravilno ravnanje lastne strani. Od leta 2014 se je odvijala Ukrajinska represija nad območjem Donbasa, a Evropa je o tem bore malo poročala. Tako kot lahko spremljamo obsežno poročanje o ruskih vojnih zločinih, tako v Rusiji poročajo o dolgoletni ukrajinski represiji v Donbasu in molčijo o zločinih, ki jih v okupirani državi izvajajo sami.

V razmišljanju sem navedel nov način bojevanja. Kognitivno vojno se bije z informacijami in njihovo odmevnostjo, sorazmerno z legitimnostjo avtoritete, ki jo izraža. Zmaga je torej odvisna od kritičnosti državljanov, kjer se poskuša tuja propaganda usidrati, ali pa od ukalupljanja ljudi v dogmatične modele, kjer tuja skepsa nima moči vzpostavitve dvoma. A vzpostavljanje kritičnosti znotraj države kot orožje obrambe je lahko tudi orožje samopoškodbe, ko državljani sprevidijo propagando lastne države in je vodljivost takih ljudi potem nemogoča. Kaj je za oblastnike torej prikladnejše?

Feliks Možina