Na šmarni dan se je v domačo vas Šmarje vrnila mlada Maruša Orel, ki je prehodila 1.340 km dolgo pot Vio Dinarico. Ta zajema sklop treh poti: bele, modre in zelene. Maruša se je odločila za belo pot, ki je najbolj razvita in poteka skozi Slovenijo, Hrvaško, Bosno, Črno goro in se zaključi v Albaniji. Na pot se je odpravila s svojim psom pasme Border Collie, Pikijem, ki se tudi sicer veliko giblje na domači kmetiji. Na poti sta bila 84 dni, od tega sta 21 dni počivala. Maruša je v tem času tudi hudo zbolela in kot pravi sama »je bil to najhujši trenutek poti, ker si sam in nimaš nikogar ob sebi, da bi ti pomagal. Na srečo je bil v bližini samostan, kjer mi je eden izmed patrov pomagal priti do zdravniške pomoči.« Na dan sta prehodila povprečno 21 kilometrov, marsikdaj je bilo zelo težko, vendar nista obupala in pot vseeno prehodila do konca.

Maruša je letos marca zaključila s študijskimi obveznostmi, zato sta se s fantom Gašperjem odločila, da gresta na nekaj tedensko pot s kombijem, ko tudi on konča študijske obveznosti. Ker pa je Maruša človek, ki neprestano išče izzive, s katerimi bi porabila vso svojo energijo, je začela razmišljati, kaj bi počela do takrat. Spomnila se je projekta, ki ga je naredila v sklopu študija, tj. spletna knjiga z naslovom Dolge pohodniške poti v Sloveniji. Še enkrat je pregledala vsa gradiva in najbolj jo je prepričala pot Via Dinarica, saj gre del poti skozi Slovenijo, večji del poti poteka skozi naravo in podeželje, zato ji je to predstavljalo nekakšen izziv, kljub temu da tudi sama živi na podeželju. Njena odločitev ni bila posledica športnega izziva, ampak zgolj doživetje, ki ga doživiš s preprostim načinom življenja, ko spoznavaš lokalno prebivalstvo, nove ljudi in predvsem lepote in grozote Balkana. 

Maruša opisuje še eno zelo neprijetno izkušnjo, ki je ni pričakovala: »Ko sem šotorila nekje na Hrvaškem, sta sredi noči do mene prišla dva plačanca, ki mi nista dovolila, da prespim tam, saj to pot vsak dan prečka ogromno migrantov. Odpeljali so me v Senj, kjer sem več dni razmišljala, kaj naj naredim. Pod vprašaj sem postavila mejo zdravega razuma in se spraševala, ali je preveč nevarno, da bi nadaljevala pot.«

Pot je izredno naporna, tako fizično kot psihično. Kot pravi sama, je mnogokrat kričala od obupa, se izgubila, saj je pot zelo slabo markirana ali pa zaraščena, poleg tega opisuje, kako so ji lokalni ljudje v Bosni govorili, naj se strogo drži poti, saj je ogromno predelov z minami. Poleg vsega tega pa je pogrešala domače in se počutila zelo osamljeno. Ta izkušnjapa je vseeno zelo zanimiva, saj vmes spoznaš samega sebe, imaš veliko časa in razmišljaš o vsem, kar se je zgodilo, marsikaj ti pade na pamet, ko hodiš po odročnih krajih, kjer nikogar ne srečaš. S takšnimi izkušnjami spoznaš samega sebe in svoje odzivanje v stresnih situacijah.

Maruša je zelo pozitivna oseba in se raje spominja lepih trenutkov, to so čudoviti razgledi na vrhu hribov, ki jih je osvojila, in lepa narava, ki jo je obdajala. Zaupala mi je tudi, da jo je lokalno prebivalstvo na podeželju (predvsem v Bosni in Črni gori) zelo lepo sprejelo, vedno so ji skuhali kavo in ji ponudili prostor pred hišo, kjer si je lahko postavila šotor.V zelo lepem spominu sta ji ostala starejši par in pastir v odročni vasici, kjer so ji dovolili postaviti šotor in ji naslednjega dne pokazali izdelavo tradicionalnega 'hercegovačkega' sira.

Marušo sem vprašala, kaj priporoča tistim, ki bi se odločili iti na to pot: »To ni pot, na katero bi se odpravil brez skrbi, saj je zelo zahtevna, slabo markirana, zaraščena in ponekod zelo slabo vzdrževan. Zelo se moraš potruditi, da dobiš vodo, ki jo moraš obvezno prefiltrirati. S seboj moraš imeti dovolj hrane za vsaj za pet dni. Pripravljen moraš biti na spanje v šotoru, saj je zelo malo koč oziroma prenočišč. To ni brezskrbna pohodniška pot - potrebna je dobra in lahka oprema, ki jo boš zmogel nositi.«

Sovaščani so Maruši in Pikiju pripravili čudovit sprejem, ki je bil zelo čustven, saj jo je pričakala družina in kar nekaj sovaščanov. Gasilsko društvo PGD Šmarje ji je pripravilo vodni slavolok, skozi katerega sta se podala skupaj s Pikijem. Po sprejemu so vsi skupaj poklepetali ob narezku in domačimi dobrotami, ki jih je pripravila kmetija Orel s pomočjo krajevne skupnosti Šmarje. Kavarna Cukr pa je spekla okusno torto, ki je bila del presenečenja, poleg tega pa je mesnica in trgovina Tošč dobrodušno podarila meso za žar, zato je bil sprejem še toliko lepši. Maruša je zelo pozitivna in energična oseba. Njena družina in sovaščani so ponosni nanjo in je marsikomu v navdih, saj moraš biti za tako dolgo pot res dobro psihično pripravljen.

Katja Kotar