Srečanja generacij so priložnost za obnavljanje tovarištev in prijateljstev iz minulih dni, let; so priložnost za obujanje prijetnih in neprijetnih dogodkov. Na prvi poletni večer smo se na 50-to obletnico mature zbrali maturanti dveh razredov Gimnazije Veno Pilon Ajdovščina.

Pred petdesetimi leti nas je bilo 41, srečanja se nas je tokrat udeležilo 25. Zbrali smo se pred nekdanjo gimnazijo, danes preurejeno v sodobno glasbeno šolo, po kateri nas je vodila pomočnica ravnateljice Katarina Vidmar. Kar nismo se mogli načuditi, kako je iz nekdaj dijakom nič kaj priljubljene zbornice nastala baletna dvorana, iz stopničastih učilnice fizike in biologije pa imenitna koncertna dvorana s sto sedeži, nad katero je bil še posebej navdušen profesor fizike (in matematike) Fedor Tomažič, tudi razrednik ene od paralelk. In prav tu nas je čakalo presenečenje – na odru smo pod taktirko organizatorke obletnice Klavdije in ob spremljavi Katarine na klavirju odpeli vse kitice večne Gaudeamus igitur, seveda zase, za dušo. Poslušalstva je bilo namreč malo, le tri sestre Kobal, s katerimi smo zamenjali vloge in potem uživali v njihovi svojstveni, triglasni obdelavi pesmi iz slovenske zborovske zakladnice.

Spomini so vreli praktično iz vsake pedi stavbe in se razlili v nadaljevanju srečanja, v restavraciji Na livadi. Pred večerjo smo prepustili besedo profesoricama, tokrat bolj v vlogi nekoliko izkušenejših tovarišic. Spomnili smo se brzinskega pregledovanja domačih nalog, naših nenavadnih odgovorov, pa tudi pozitivnega odnosa do leposlovja. Spomnili smo se uspešnih tekmovanj v radijskih oddajah Spoznavajmo svet in domovino. Prikimali smo sporočilu avstrijske pesnice, da so v življenju najbolj pomembni ljudje, prijateljstvo in dobri odnosi. Obe profesorici sta povedali, da sta poučevali z veseljem; to sta dokazali tudi v naši generaciji, saj sta, tudi z zgledom, spodbudili vsaj 13 mladih, da smo se odločili za poklice v vzgoji in izobraževanju. Obudili smo tudi spomine na ravnateljico gimnazije, strogo in samosvojo gospo s kužkom; takrat strah in trepet dijakov.

Po večerji nas je sošolec Jurij, zgodovinar in arhivar, presenetil s starim zvezkom z oranžnimi platnicami. Vanj je pred desetletji vpisal dijake obeh oddelkov in vsa kasnejša srečanja. Zvezčič je del njegovega osebnega arhiva, dolgega več kot sedem tekočih metrov, lepo pospravljenega v arhivskih škatlah. Nasmejali smo se tej pripovedi.

Ob tem smo ugotavljali, da smo sreča generacija. Zdravniki, pravniki, zgodovinarji, ekonomisti in bančniki, učitelji in profesorji, raziskovalci, inženirji vseh vrst, novinarji in sociologi, fizioterapevti in socialni delavci … smo večinoma ugotovili, da smo ubrali prave študijske smeri, ker smo poklicno delo opravljali z velikim zadovoljstvom.

anb