Ob letošnjem, to je že 42. Spominskem pohodu na Golake, človek radovedno pobrska po vpisni knjigi, ki hrani podpise pohodnikov, ki se udeležujejo in so se udeleževali spominskih pohodov na Golake. Podpisi pohodnikov segajo v sam začetek pohoda, to je v prejšnje stoletje. Najprej se je organiziral Bavčerjev pohod in je bil v organizaciji ene družine, torej osebni spomin. Potem so se srečanju pridruževali še drugi ajdovski planinci in leta 1981 je bilo v Planinskem društvu sklenjeno, da se vsako prvo oktobrsko nedeljo organizira Spominski pohod z blago mislijo in hvaležnostjo na vse planince, ki jih ni več med nami in so s svojim delom, prizadevanji in vztrajnostjo ohranili naše društvo. To živi 120 let in je med najstarejšimi društvi v Sloveniji.

Na prvem pohodu, to je bilo 18. 10. 1981, je bilo udeleženih 82 pohodnikov. S kulturnim programom, tudi s pesmijo pevskega zbora, so pod Golaki počastili spomin na delovne in pridne planince. Prvi se je v knjigo vpisal Brecelj T. in je ob svojem imenu dopisal: »Vdan planinec – ostal bom do smrti.« Med prvimi pohodniki je bilo veliko mladih, tudi otrok. Večina se je podala na vrh, kar pričajo fotografije. Na čelu pohodnikov je vihral star prapor Planinskega društva. Od tistih dni se je popolnoma preoblikovala Iztokova koča. Zrasla je in se obogatila. V letošnji jeseni se je polepšala, tako je res 'kot hišica Janka in Metke'. Da, lepa je. Ponosni smo nanjo. Če pobrskamo po zgodovinskih dokumentih, spoznamo, da je preživljala težke čase. V nekem obdobju je bila skoraj odpisana, vendar pridne roke in lepa misel so jo ponovno postavile na trdna tla. Njena zgodovina je dolga, namreč 10. 9. 1950 so ajdovski planinci tiho in skromno odprli leseni objekt, iz katerega je zrasla današnja lepotica, Iztokova koča pod Golaki.

Ker so bili v preteklosti drugačni časi, je spominski pohod za nekatere pohodnike trajal dva dni, kajti na predvečer je bilo potrebno pripraviti vse za pohodnike, ki so prišli na Golake že v zgodnjem nedeljskem jutru. Temperature, ki pod Golaki v oktobru že napovedujejo zimo, so zanetile taborne ognje, ki so ogreli in razsvetlili okolico. Romantika. Leta 1992 so pohodniki zapisali, da jih je tako zeblo, da se še podpisati niso mogli.

Marsikateri pohodnik je na vrhu Golaka doživel svoj planinski krst. Ivo Brecelj je ob jubileju Društva zapisal: »2002 se je zasvetila na Malem Golaku, najvišjem med Golaki, orientacijska tabla, ki bo pohodnikom dokazovala, kje sta Triglav in Snežnik in kje se sveti naše morje.« Z vrha Golaka se človeku odpre v jasnem vremenu pogled po čudovitem delu naše domovine. Prav zaradi čudovitega razgleda z vrha Golaka se splača zagristi v kolena. In Ivo je še zapisal: »S Srečkom Vidmarjem sva na ramenih nesla na vrh Malega Golaka 100 kg peska, 35 kg cementa, 40 l vode in še marsikaj. Napravila sva stilni podstavek, v katerega sva vgradila tablo.« Torej, nič ne pride samo.

Ko nas bo pot usmerila k Iztokovi koči pod Golake in naprej proti vrhu, se zavemo, da je v vsem današnjem udobju shranjena skrb, delo in žrtve mnogih planincev, ki jim je pomenilo življenje skupnosti veliko in še več ...

Irena Šinkovec

Fotografije so last Planinskega društva Ajdovščina.