Poletna nedelja, 10. avgusta. Ajdovski planinci so že dolgo prej vabili na pohod k Triglavskim jezerom. Grem, ne grem, marjetica je pomagala pri odločitvi, torej - grem. Pričakovanja so bila velika, čeprav mi je triglavsko pogorje znano.

Zbrala se nas je lepa skupina planincev, mlajših in malo manj mladih. Vodnika Stojan in Gorazd sta imela veliko dela, vendar še več odgovornosti.

Trije kombiji in še osebna vozila so pogumno rezali cesto po Gorenjski, ki je bila dobro obiskana že zarana, vendar je bila gneča obrnjena v drugo smer. Bohinjsko jezero je še počivalo v jutranji meglici, ko smo se že vzpenjali s planine Blato, kjer smo parkirali vozila. Mogočna drevesa so nam nudila zavetje, pozdravi nekaterih pohodnikov so nas dokončno prebudili. Planina pri Jezeru je že živela nov dan in nam mimogrede zaželela srečo. Dedno polje smo samo obšli in si obljubili, da bodo žganci in kislo mleko bolj teknili ob povratku.

Posamezni macesni so omejevali našo stezo, spremljali so nas skalnati očaki na severni strani, topleje so nam mežikale Južne bohinjske gore z Bogatinom v ozadju. Od časa do časa so zadišale ciklame, pogled se je ustavljal na planikah, ki so se upirale sončni pripeki. Naša pot se je dvigala navzgor in se spuščala navzdol. Vztrajno smo jo premagovali. Sonce je tekmovalo z nami, vendar se nismo predali. Vsak kamen, ki smo ga srečali na poti, vsako drevo, ki smo mu namenili pogled, je bilo lepota, občudovanja vredna.

Dvojno jezero, ob katerem smo se ustavili, se nas je razveselilo. Vode v njem je bilo kar veliko. Kristalno čista se je lesketala v sončnih žarkih. Malo smo se odpočili, da so telefoni posneli vse, kar bomo nesli domov. Vendar naša pot je vabila do cilja, to je do Ledvičke. Dolina sedmerih Triglavskih jezer je bila usvojena. Spokojna je počivala in čakala novo skupino pohodnikov, da jo občuduje in  fotografira.

Z vedrino smo zapustili Dom pri Triglavskih jezerih, pozdravili številne pohodnike, ki so se stekali iz različnih smeri, in jo urezali domov. Čeprav nam je bila pot znana, so jo noge zjutraj drugače odmerjale. Mnoga srečevanja planincev od blizu in daleč so jo popestrila, tako smo se kar hitro, in predvsem pogumno, ustavili na Dednem polju, kjer so nas počakale krave, kislo mleko, žganci in gospodinja, ki nam je postregla v bohinjski opravi. Vse nam je teknilo. Tu smo namenjali še zadnje pozdrave lepotam narave. S kar utrujenim korakom smo se bližali našim prevozom.

S prijetnimi občutki, s spomini na čudovito družbo in na mnoge prijazne ljudi smo zapustili gorske lepote, čudovit mir in melodijo, ki nas je bogatila cel dan.

Bilo je lepo, bilo je prečudovito in nepozabno. Avgustovska nedelja se je odpravljala k počitku, ko smo se razveselili naše doline.

Irena Šinkovec, foto Gorazd Lapanja