Z zbirnega mesta na parkirišču za gradom smo se odpeljali na Vrtovče, parkirali in odšli proti Velikemu Školju, kot se uradno imenuje. Tokrat nas je bilo 22, med njimi kar 6 novih članov, ki smo jih še posebej prisrčno pozdravili v naši sredini.

Najprej nas je makadamska pot vodila med vinogradi. Grozdje je obrano, v bližnjih kleteh že veselo brbota mošt in čaka svetega Martina. Granatna jabolka dobivajo svojo značilno rdečo barvo, ruj pa je še popolnoma zelen, nič kaj jesenski. Spremljali so nas oblaki, ki so napovedovali skorajšnjo spremembo vremena.

Pri kostanjih smo zavili na stezo in po krajšem vzponu prispeli na vrh 418 m visokega Školja. Vesna je ves čas opazovala pohodnike ter hitrost hoje in počitke prilagajala našim sposobnostim.

Na vrhu smo srečali znano pohodnico Valentino Čufer. Povedala nam je, da prihaja iz Dobravelj na Školj skoraj vsak dan. Pred leti je shujšala zavidljivo število kilogramov in to samo z vsakodnevno hojo po 10 km. Pridobljeno idealno težo vzdržuje že cca 20 let, zato prisega na hojo. Ker nas je veliko takih, ki nas pestijo odvečni kg, smo jo z zanimanjem poslušali. Pohodnice so imele zanjo veliko vprašanj, na katere je z veseljem odgovarjala. Mostovci smo pač radovedni, radi raziskujemo in se učimo na vsakem koraku.

S Školja smo se spustili v Šmarje in se vrnili na Vrtovče. Na krajšem delu poti Vertovčevega pohoda smo občudovali delo društva Matija Vertovec: uredili so okolico avtobusne postaje na Vrtovčah, dodali nov pitnik, asfaltirali prostor ob spomeniku Matije Vertovca v Šmarjah…

Pred odhodom domov smo na bližnji kmetiji kupili še kostanj in različne domače marmelade.

Jerica Pelicon, foto Vesna Bratina, Jerica Pelicon