Tokrat sta moči združila Mostova krožka Zgodovinska potepanja in Umetnostna zgodovina in skoraj cel 5. december namenila obisku slovenske prestolnice. Dopoldne je minilo v spoznavanju dveh »velikopoteznih investicij v kulturi«, kot so nekateri zajedljivo pospremili prenovo tovarne Rog in Cukrarne v režiji ljubljanske občine. Cifri sta zares veliki – 2 x po (najmanj) 25 milijonov! Sta pa bili in še vedno sta zares impozantni, saj je prenova sledila dejanskemu obsegu iz 19. stoletja. Stavba Roga je dolga celih 120 metrov (je torej daljša od ajdovskega stadiona), Cukrarna pa je imela kar 6 nadstropji.

Sedanji Center Rog dolguje ime tovarni koles (spomnimo se ponijev), ki pa je nasledila usnjarsko industrijo (zaradi smradu tedaj daleč v predmestju). Ko se je Rog preselil v nove prostore še bolj na obrobje mesta, so zapuščeno stavbo zavzele razne kulturniške in druge skupine. V tem času se je mesto širilo in propadajoča tovarna se je znašla takorekoč v središču mesta (podobno velja za Cukrarno). Današnji Center Rog, odprt vsega kakšen mesec, se oznanja kot kreativno središče, vendar o alter (kulturni) sceni ni ne duha ne sluha. Med vodenim ogledom smo se sprehodili kozi devet proizvodnih laboratorijev, recimo jim kar delavnice, kjer so na voljo tako klasična ročna orodja kot tudi najsodobnejše tehnologije, pa naj gre za les, kovine, tekstil ali celo zlato. Pod vodstvom mentorjev si lahko sešijete obleko ali izdelate podmornico (raketo), seveda ob ustrezni denarni participaciji. Ob samostojnem delu omogočajo tudi vodene tečaje, delavnice, mentorske programe, usposabljanje s strojno opremo ter kmalu tudi počitniško varstvo. Potemtakem je koncept zelo podobne ajdovski Garaži, le da prostorov in opreme ne gre primerjati.

V tej velikanski stavbi je še čuda drugih prostorov, velike razstavne in prireditvene dvorane, sejne sobe in učilnice, javna knjižnica, trije gostinski obrati in več trgovskih lokalov ob nabrežju Ljubljanice.

Mimo Plečnikovih zapornic in čez Fabianijev most smo se z levega brega Ljubljanice preselili na desnega, naravnost v Cukrarno. Po požarih je ostal samo obod, ki so ga ob prenovi dodatno utrdili, v tem velikanskem kubusu pa so na nosilce 'obesili' perforirano kovinsko konstrukcijo, namenjeno galerijski dejavnosti. Trenutno je namenjena 35. grafičnemu bienalu, le ta pa nekakšnemu recidivu nekdanjega neuvrščenega prijateljstva med Gano in Jugoslavijo. Morda smo zaman iskali rdečo nit med povsem različnimi dojemanji umetnosti, ali pa je ganski kurator namenoma ni poiskal, da smo bili zato ob nekaterih ustvarjalcih še toliko bolj šokirani. Tako so nam razstavljeni 'švelerji' (železniški pragovi) razkrili, da je v Ljubljani vozila čisto prava pionirska in ozkotirna železnica (iz Rožne Doline v Podutik).

Manj znane podrobnosti o znamenitostih od Cukrarne ob Ljubljanici navzgor (s poudarkom na Plečnikovih delih) pa nam je odkrivala Tina Ponebšek, sicer direktorica Pilonove galerije, ki je svoje poznavanje likovne umetnosti dokazala z imenitnim vodenjem po razstavi v Mestnem muzeju (ki domuje v še eni posodobljeni zgodovinski zgradbi – Turjaškem dvorcu). 'Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950' je naslov razstave, ki v središče postavlja 22 slikark in kipark in njihovih 100 njihovih umetniških del. Ustvarjale so v časih, ki ženskim umetnicam nasploh niso bili naklonjeni (tudi če so bile finančno preskrbljene), posebej pri strokovnem izobraževanju, saj so imele akademije še dolgo v 20. stoletje zanje zaprta vrata. Pa tudi kasneje so, deklarativno emancipirane, morale tehtati med žensko družinsko vlogo ali umetniško svobodo ...   

Po polni meri vizualnega doživetja (da množine podatkov ne štejemo) ni nikomur padlo na pamet, da bi šel občudovat praznično okrašeno Ljubljano. Sploh pa je začelo deževati in tudi v Ajdovščini so lučke.

Foto Jerica Pelicon