Za krščanski in državni praznik, 15. avgust, sta planinski vodnici Magdalena in Petra povabili ajdovske planince na pohod na Svete Višarje. Do zadnjega sedeža zapolnjen avtobus je v zgodnjih jutranjih urah zapuščal našo deželo in rezal kilometre po italijanski avtocesti. Z negotovostjo smo udeleženci pogledovali skozi okno avtobusa, kajti vremenske napovedi niso bile obetavne, vendar … Po dokaj prazni cesti smo kmalu zavili v dolino italijanskih hribov in občudovali skalne stene in posamezne domačije, prilepljene ob breg. Jutro se je rojevalo in kmalu naznanilo sončen dan.

V Žabnici smo se delili, nekateri so se odpeljali z gondolo na Svete Višarje in se povzpeli na Kamnitega lovca; drugi smo vzeli pot pod noge in jo peš mahnili na Svete Višarje. Kmalu so nas v varstvo sprejela mogočna drevesa in spodbujal nas je hudournik, ki je spremljal našo pot. Suše ni bilo čutiti. Nekateri, strastni gobarji, so vrgli kakšno oko po tem slastnem darilu narave.

Ko smo že pošteno grizli kolena, se nam je v soncu nasmehnila planina s pašno živino. O, duh po pravih planinah! In potem  vzpon, ki potegne iz človeka zadnjo kapljo znoja. Vendar … pri kapelici smo se zbrali. Pred nami Svete Višarje, na levi Kamniti lovec, poslastica pravih vzponov, od daleč nas je pozdravljal Mangart, ki je imel megleno kapo, v ozadju Jalovec, na drugi strani pa italijanske planine in Alpe, še s sneženimi vrhovi. Tudi tu smo se po interesih delili v skupine in nadaljevali svojo pot: kamniti lovec, maša na Svetih Višarjah, ogled idilične vasice in …

Svete Višje so nas praznično pozdravile. Kopale so se v soncu, kar jih je delalo še lepše. Vrvež je sicer motil idilo, ki jo nudi ta romarska vasica. Cerkvica, posvečena Materi Božji, je pokala po šivih, prišli so romarji z različnih krajev, različnih jezikov in tudi barv. Vse je Mati Božja sprejela z odprtimi rokami in zdelo se mi je, da med njimi, razen jezika, ni bilo razlik. Tudi župnik je vodil bogoslužje v treh jezikih in pesem, posvečena Materi Božji, se je glasila v italijanščini, nemščini, vendar milozvočno v slovenščini.

Naša pot navzdol je minila v veselem pogovoru in razpoloženju. Ob dogovorjeni uri smo se zbrali pri avtobusu. Še zadnji škloc, za spomni namreč, in avtobus nas je popeljal proti domu.

Vreme nas ni razočaralo, sonce nas je spremljalo cel dan, prav tako nas niso zapustili veselo razpoloženje, smeh in dobra volja.

S hvaležnostjo, da sta vodnici zmogli organizirati in lepo izpeljati tako čudovit dan, smo v Ajdovščini zapuščali avtobus.

Pa če to ni SREČA!

Irena Šinkovec,  Planinsko društvo Ajdovščina