Skupaj z otroki in starši se nas je nabralo 17, kar je lepo število glede na nekaj odpovedi v zadnjem hipu. Že v okolici Kranja nas je pričakalo (manjše) presenečenje – megla in dež. Do Jesenic se je stanje le še slabšalo in vodnika sva že začela zbirati besede, s katerimi bi upravičila svoj sloves poznavalcev vremenoslovja.

Ko smo prispeli v Planico, se je oblačnost dvignila in upali smo, da bo tako tudi ostalo. In res je bilo tako. Na izhodišču smo se preoblekli in preobuli, vzeli sanke ter druge bolj ali manj nenavadne pripomočke za spuščanje po belih strminah in se odpravili proti Domu v Tamarju. Otroci so že na poti tja zelo uživali. Glasen smeh in nagajivost sta napolnila vsak korak, zato je pot minila kot bi trenil.

Pri koči je bil čas za počitek, malico in seveda sankanje. Počitek je bolj koristil nam, odraslim, saj otroci v pričakovanju spuščanja s sanmi in ostalih snežnih vragolij niso imeli časa, da bi spravili vase niti košček kruha. Po pavzi smo se odpravili nazaj v dolino. Sledilo je še več sankanja in kepanja. Opazili smo, da bi lahko Tamar imenovali tudi dolina mode, saj naše pohodno-športne odprave 'influenserskim outfitom' niso segale niti do kolen.

Na poti domov smo se ustavili še v naravnem rezervatu Zelenci. Kljub kislemu začetku nas je na koncu dneva pričakal prav sladek zaključek, poln lepih vtisov.

Žan Ternik