Planinsko društvo iz Ajdovščine je na letni program pohodov umestilo tudi pohod v manj znane hribe, ki se nahajajo sredi Kočevskih gozdov. Prvo soboto po veliki noči je bil na sporedu pohod na Ložko steno, ki se mogočno dviga nad dolino Kolpe v njenem zgornjem toku.

Vožnja skozi Cerknico, čez Bloško polico proti Ribnici in naprej Kočevski reki je pohodnike pripeljala do izhodišča Ravne, ki se nahaja dobre četrt ure vožnje pred Osilnico. Pohod se prične s prečenjem pašnika, nato pa pot krene v mogočne bukove in smrekove gozdove. V podrasti pa se srečamo s polji čemaža, vmes se pa skriva še kakšna čmerika, tako da je ob nabiranju potrebna previdnost. Čmerika je namreč strupena in zastrupitev z njo lahko privede tudi do smrti.

Pot se razmeroma strmo vzpenja proti izhodišču za pragozd Krokar. To je eden najboljše ohranjenih habitatov v Evropi in je zato tudi uvrščen na svetovni seznam UNESCOve naravne dediščine ter delno spada v Naturo 2000. V pragozd se ne posega, prav tako je prepovedan vstop vanj. Do obrobja nas pripelje lepo označena pot, ki gre čez vrh Cerk in se nato vrne na parkirišče na koncu gozdne ceste. Iz Cerka se delno odpre razgled na severovzhod proti kraju Borovec pri Kočevski reki.

Razmere v pragozdu Krokar so bile zaslužne, da se je bukev konec zadnje ledene dobe uspešno razširila po Evropi. Z raziskovanjem genetike teh dreves so ugotovili, da se je prav iz teh krajev bukev razširila po večjem delu Evrope. Danes najdemo bukve na severu Pirenejskega polotoka, po Apeninih, v Grčiji, na celotnem Balkanu, v Nemčiji, Franciji, celo na jugu Velike Britanije in Švedske.

Dan je krasen, sončen, obdaja nas tišina in ptičje petje, ko se po gozdni cesti odpravimo naprej proti Ložki steni. Pot pelje pohodnike mimo spomenika partizanski bolnici Stanetov dom, ki je delovala od novembra 1943 pa vse do konca druge svetovne vojne maja 1945. Nato pa naprej in pohodniki s presenečenjem ugotovijo, da se bo za dosego Ložke stene potrebno spustiti in ne povzpeti, kot so tega planinci vajeni.

Pokrajina se spreminja, teren postaja bolj kraški, vse več je skalovja in kamenja. Vse do konca sveta, kot je nanesla beseda med pohodom. Iz Ložke stene se namreč ne da nikamor naprej, ampak le nazaj. To pa zato, ker je na koncu repa, kot se reče takemu grebenu, le še strma, navpična stena, ki pa ponuja izredno lepe razglede. Proti zahodu zagledamo Snežnik, na jug se kažejo vršaci hrvaškega Nacionalnega parka Risnjak. Pod nami se vije in šumi Kolpa, ki ji na obeh bregovih sledita cesti. Nad nami pa sonce in jasno nebo.

Po lenobnem sončenju in uživanju, ki jih je Ložka stena ponudila tisti dan, se je pa potrebno odpraviti nazaj proti izhodišču. Seveda je potrebno nabrati še čemaž, da se popestri domača kulinarika.

In ker je skupina že v tistih koncih, se zapelje še nekoliko naprej proti Strmi rebri oziroma Medvedjim ridam, kot jim pravijo motoristi  in kolesarji. Na vrhu tega prelaza pozdravimo ogromnega, lesenega Petra Klepca, ki odpira pot v njegove kraje ob Kolpi.

Cesta je bila dokončana leta 2006, da je skrajšala pot iz teh krajev v notranjost Slovenije. Bila je težek gradbeni zalogaj, ker na kratki razdalji premaga veliko višinsko razliko. Povprečen naklon ceste je 8,8-odstoten, največji pa kar 17 odstoten, vsega skupaj pa je 19 serpentin. Vsak kolesar dobro ve, da je za to potrebno imeti močne noge.

Na sredini ti ovinki ponujajo razgledno ploščad s parkiriščem, ogromno slovensko zastavo in informativnimi tablami. Postanek je obvezen preden pridemo do kave čisto spodaj ob Kolpi. Ker v Osilnico, najmanjšo slovensko občino po številu prebivalcev, ne prideš vsak dan. In tukaj se cel dan tudi zaključi. Sledi namreč le še vožnja proti Ajdovščini in izmenjava vseh doživetji, ki so se zgodila tekom dneva, ki ga z lahkoto zapišemo z veliko začetnico.

Tomaž Velikonja, Planinsko društvo Ajdovščina