Vse je bilo že dogovorjeno, da se v nedeljo, 26. maja odpravimo proti Logarski dolini, kjer bi naredili tri delni planinski izlet – težji vzpon do Matkovega škafa, ogled slapa Rinke in še zadnji del do Klemenče jame in ogled najdebelejšega macesna.

Zberemo se ob 5.00 na avtobusni postaji v Ajdovščini, a vreme je bilo na tistem koncu Slovenije slabše, kot je bila napoved dan nazaj. Dobili smo informacijo, da tam dežuje. Kaj narediti? Izleta ni smiselno odpovedati, saj je za Posoški konec kazalo bolj stabilno in lepše vreme, zato se odpeljemo proti Breginju, od koder se nam lepo razprostira greben, ki je bil v B planu, to je pogorje kobariškega Stola. Marsikdo bi si mislil - kakšna olajšana alternativa, a ni bilo ravno tako.

Zapeljemo se do opuščenega ribogojnega zajetja in začnemo našo planinsko avanturo. Zavijemo levo v smeri Muzca. Pred nami je 2 h 30 minut strmega vzpona po travnatih pobočjih. Vmesni del je celo potekal po delno gruščnatem grebenu, kar nam je dalo malo občutka že sredogorja. Vzpenjamo se in vzpenjamo, strma pot čez travnata pobočja nam da dihati in nas pripelje na greben med Gabrovcem in Muzcem, kjer na višini 1550 m stoji lesen bivak. Okrepčamo se in krenemo proti vrhu Muzca, ki se ponaša z višino 1612 m in ponuja lep razgled po grebenu Stola. Izgleda blizu, a pred nami je še prečenje grebena, ki ga ne gre podcenjevati in pazljivost ni odveč. Na posameznih odsekih se pot umakne levo v gozd, kjer pa je steza ponekod slabše vidna in markacije zbledene. Pot po grebenu je potekala gori, doli in naokoli. Malo smo se spuščali, malo vzpenjali po travnatih predelih, gozdu in med borovci. A poldruga ura je minila in osvojili smo Stol z višino 1673 m. Med celotno turo smo srečali samo manjšo skupino štirih planincev, drugače pa smo imeli celoten greben samo zase.

Planinska tura pa še ni zaključena, saj je potrebno opraviti še precej strm spust v dolino.

Pot se je vila v kratkih ključih in pod nami se je razprostirala dolina Nadiže. Hitro smo zgubljali na višini. Med turo smo opazovali planinsko cvetje. Veliko imen tega cvetja smo spoznali iz ust varuha gorske narave Damjana Fabčiča. Spustili smo se že precej nizko in prešli v gozd in kmalu zagledali cerkvico sv. Marjete, kjer naredimo blagoslovljen počitek za lažjo pot do izhodišča. Pred ribogojnico naredimo še odmor za planinsko malico in poskusimo bistro vodo potoka Bele, ki teče mimo.

V spremstvu vodnikov (Stojan Kodele in Gorazd Lapanja) nas je bilo 11 udeležencev z raznolikimi aktivnosti v planinskem društvu (predsednik, varuhi, markacisti, gospodarji, člani nadzornega odbora …).

Kljub spremembi plana smo se kar precej nahodili in malo tudi namučili, je pa bila tura . zelo slikovita in razgibana. Porabili smo cca 7 ur s postanki in prehodili približno 12 km. Spoznali smo še en kotiček Slovenije, ki ni toliko obljuden.

Gorazd Lapanja, Planinsko društvo Ajdovščina