Pot nas je vodila strmo navzgor nad partizansko bolnico Krvavice, ki leži 15 minut izven markirane poti. Nato se strmo spusti pod ostenja nad Iškim vintgarjem. Za vzpon na Krim smo izbrali pot v časovnem okviru dveh ur in 20 minut. Je dobro markirana in nas je brez večjih težav pripeljala na vrh Krima. Se pa v dveh daljših odsekih strmo vzpne in terja od udeleženca nekaj truda in napora. »Še malo,« smo si govorili in s trmo vsi osvojili vrh. Ena od udeleženk je rekla: »Ko moči popuščajo, pa trma zagrabi in gre naprej.«

Na vrhu Krima smo se okrepčali v koči, ki nudi dobre jedi. Privoščili smo si daljši odmor in naredili skupinsko sliko. Nekaj časa smo se vračali po isti poti, potem pa zavili levo. Naš plan je namreč bil, da izvedemo krožno turo.

V dolino smo se spuščali skozi vas Zgornji Ig. Po občutku je bil spust nekoliko bolj položen. Le pred zadnjim spustom je bila pot speljana po robu strmega pobočja, ki nas je pripeljala nazaj v dolino reke Iške. Sledil je še polurni povratek po cesti v Iški vintgar.

Prehodili smo slabih 13 km in zanje porabili 4 ure in pol. Ni pa še bilo konec našega potepanja. Nekaj udeležencev se nas je odpeljalo proti Igu, kjer smo si ogledali še muzej narave in kolišč. Skozi zgodovino koliščarjev nas je vodil lokalni vodič (vredno ogleda). Po ogledu muzeja smo se odpravili še v Iški morost, ki je naravni rezervat na Ljubljanskem barju, kjer smo si v spremstvu vodiča ogledali muzej v naravi – to so hišice koliščarjev. Postavljene so tri hišice, ki prikazujejo življenje nekdanjih koliščarjev in po ogledu zaključili naš planinsko-naravoslovni izlet.

V veseli družbi smo tako izpeljali še en nepozaben planinski dogodek.

Tatjana, Gorazd, vodnika PD Ajdovščina