Brezno smo poimenovali Macola J. Huevos - zaradi macole, s katero smo razširili kot jajce veliko luknjo (huevos je jajce po špansko. Ime je izbral Nejc, ker rad gleda španske limonade). Kaj pomeni J, pa vedo samo posvečeni jamarji. Isti dan smo ozek vhod tudi razširili in še istega leta dosegli globino 100 m. Tam se je brezno zaprlo. Nadaljevanje smo naslednje leto našli višje in se preko brezen in ožin spustili do globine 200. Tu so nas ustavile nove ožine, ki smo jih razširili v naslednjem letu. Tako smo lani dosegli globino 400 metrov in brezna so postajala vse širša in večja. V raziskavah smo sodelovali s številnimi jamarji iz Slovenije in tujine. A glede na to, da smo odkritelji, da smo prvopristopniki in da smo pri večini akcij sodelovali Ajdovci, je jama nekako »naša«. Julija letos smo dosegli večjo dvorano, ta se prevesi v novo brezno. Globinomer (kamen), ki smo ga metali v črnino, ni dajal jasnih rezultatov. A vedeli smo, da je brezno globlje od sto metrov. Nekateri so menili, da tudi več kot 200 m. Na prvi akciji smo prišli 530 m globoko, na naslednji 630. Nato nam je eno akcijo požrla krušljiva polica, ki smo jo morali prečiti. Na četrti akciji smo prišli 750 m globoko. Zdelo se nam je, da vidimo že dno. Čeprav je laserski daljinomer kazal erorr. Na tej akciji smo postavili tudi bivak (šotor s spalnimi vrečami). Med tem smo izbirali ime za to ogromno notranje brezno, po burnih razpravah je bilo poimenovano kot Čuk. Jamarski kolegi so nam iz doline dostavili vrv, ki jo je jama kar požirala. Sledila je nova akcija in dosežena je bila globina 870 m. Tudi takrat smo mislili, da vidimo dno. A tudi naslednji dan je bilo 100 m vrvi premalo in obviseli smo v zraku. Tokrat pa smo dno res videli kakih 30 m nižje. Vedeli smo, da se jama bliža za jamarje magični globini 1.000 m. Prav natančne številke pa nismo imeli, saj meritve jame obdelamo računalniško, a na Kaninu tega čuda tehnike nismo imeli s seboj. Zato smo eni šli v dolino po računalnik, drugi pa v jamo. Naslednji dan smo se dobili pred jamo. Jamska ekipa z Robertom Reharjem na čelu je dosegla dno, kjer nadaljevanja ni bilo. Zato smo bili vsi malo v dvomih ali nam bo uspelo preseči 1.000 metrov. Še zadnje meritve smo vrgli v računalnik in napeto čakali, kaj bo pokazala škatla. Hvala bogovom Kanina je bil krik, ko smo videli številko 1001,8 m. Tako smo dobili osmo slovensko tisočmetrco in 108. svetovno. Čuk pa je s 483 m deveta najgloblja vertikala na svetu. Mimogrede - na Kaninu imamo 643 m globoko brezno Vrtiglavica z največjo vertikalo na svetu. V naslednjih akcijah smo nadaljevanje našli višje v Čuku in po vzporednih breznih prišli okrog 900 m globoko. Jama gre naprej. Zato se nadejamo še večjih globin in sanjamo, da pridemo ven v jami Mala Boka pri Žagi.

Člani ajdovskega društva, ki so sodelovali pri raziskovanju brezna: Tadej Bratina, Robert Rehar, Bogomir Remškar, Jakob Remškar, Jernej Remškar, Nejc Velikonja, Matej Vidmar in Vasja Zaman.

Bogomir Remškar