Šli smo na Štajersko, gledat, kaj delal so trije možje … Ups. Pet mož: Blaž Kocen, Anton M. Slomšek in bratje Ipavci (Josip, Gustav in Benjamin). Torej pet mož. Pred velikonočno romanje. Iz obsredozemske Vipavske doline, preko dinarske Notranjske v predalpsko Ljubljansko kotlino. Po avtomobilski procesiji mimo Ljubljane nas je, po obveznem postanku za notranje zadeve na Lukovici, trojanski predor izpljunil na Štajersko. V dolino zelenega zlata – Celjsko kotlino. Da se skoraj 50 potnikov ne bi dolgočasilo, sva jih s kolegico Zdenko izmenjaje zalagali s podatki in zgodbami, povezanimi z našo zgodovinsko-naravoslovno ekskurzijo. Mimo knežjega mesta Celja smo z avtoceste zavili med mehko valovite griče ponikovskega krasa. Vinogradi, sadovnjaki, travniki, gozdički.

Prva postaja Hotunje. Obstali smo pred kajžo, ki stoji na mestu nekdanje rojstne hiše Blaža Kocena, pomembnega slovenskega kartografa, katerega slava se še 'bere' na zemljevidih, izdanih v Avstriji. Gospod Zlatko nam je povedal marsikaj zanimivega o tem velikem, a malo znanem slovenskem možu. Nadaljevali smo na Uniše, rojstno domačijo bl. Škofa Antona Martina Slomška, ki je zaslužen za ohranitev 'glave' slovenske kokoške. S tem, ko je prenesel škofijski sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, je združil okrog 200.000 Slovencev in pripravil teren generalu Maistru za pridružitev Maribora in Prekmurja Sloveniji. Gospa Marinka nas je z veliko zavzetostjo popeljala skozi Slomškovo življenje in delo. Na Ponikvi smo si ogledali mogočno baročno cerkev sv. Martina ob razlagi g. župnika.

Naravoslovni bombonček je bil ogled rastišča velikonočnice – velikega kosmatinca (Pulsatilla grandis) na Boletini pri Ponikvi. Tam se predalpski svet že 'spogleduje' z obpanonskim. Za konec še srečanje z brati Ipavci v Šentjurju ob razlagi g. Barbare in pokušini glasbenih posnetkov teh velikanov. Pritegnili smo pesmi Slovenec sem. Polni vtisov smo ob sončnem zahodu privijugali na Vipavsko.

Irena Breščak, foto Jana Maraž