Velika planina je ime zakrasele visokogorske planote v Kamniško Savinjskih Alpah. Je največja visokogorska pašna planina na Slovenskem. Nanjo so se pohodniki povzpeli iz Kranjskega Raka preko Male planine. Med potjo so opazovali številne pastirske stanove posebne oblike, ki je zaščitni znak planine. Vodnik Mirko je mlade pohodnike med potjo opozarjal na različna drevesa in na pokrajino, ki jo je skozi čas oblikovala narava. Še posebej pa jim je govoril  o cvetju, ki so ga lahko opazovali med hojo. Velika planina je v tem času en sam vrt, pravo čudo narave. Svetoval jim je, naj na vsakem pohodu spoznajo vsaj eno novo cvetlico. Na tem pohodu je bila to nedvomno murka. Kdo ne pozna že skoraj ponarodele pesmi: Tam kjer murke cveto… Občudovali so drobne cvetove murk, ki so združeni v socvetja. Spodnji cvetovi so bili skoraj beli, zgoraj rožnati. Če so se sklonili k cvetu, jih je ta nagradil z opojnim vonjem po vaniliji. Tako so mimogrede prispeli do Domžalskega doma, kjer je bil postanek in čas za malico. Tu so si nabrali moči za pot proti Gradišču. Tudi ta vzpon so mladi pohodniki z lahkoto premagali. Gradišče leži na 1666 mnm in je najvišji vrh planote. Na vrhu so se vpisali v pohodno knjigo in za spomin v planinske dnevnike odtisnili žig. Z vrha je bil tudi prelep razgled na Kamniško Savinjske Alpe. Z Gradišča jih je pot vodila h kapeli Marije Snežne, ki je bila postavljena leta  1938 in med 2. svetovno vojno požgana. Leta 1988 so jo obnovili. Kot vse druge stavbe na Veliki planini je narejena iz lesa.

Še bi pohajkovali in si ogledovali lepote Velike planine a so jih temni oblaki opozarjali na vremensko napoved z  možnostjo neviht v popoldanskem času. Zato so se odpravili proti planini Kisovec, kjer se je zaključevala njihova krožna pot  po Veliki planini. Prve kaplje dežja so namočile zemljo, ko so že sedeli v avtobusu in se vračali proti domu. Vsi skupaj so preživeli prelep dan v naravi.

gm