Kot da bi vreme vedelo, da nam je hudo, ker ne moremo kot vsako leto sprejeti naših prijateljev - invalidov iz drugih invalidskih društev, nam je naklonilo sončen dan, ki nas je pobožal s čudovito naravo in nas vsaj malo oddaljil od vseh teh negotovih situacij. 

Uradni del praznovanja smo začeli z nagovorom predsednice DI Ajdovščina – Vipava gospe Manice Jerkič, ki je povzela stanje v našem društvu. Poudarila je, da se je v času prepovedi oz. omejitev s corona virusom moralo spremeniti tudi delovanje našega društva. Kot še posebej ranljiva skupina smo dolžni izpolnjevati vsa priporočila in omejitve, ki nam jih narekujejo uradne službe. Prosila je za razumevanje in potrpljenje, saj da se lahko dnevno spremenijo navodila za delovanje društva in da naj člani zaradi sebe in svojih bližnjih dosledno upoštevajo vsa navodila pristojnih služb.

Za kulturno družabni del je naše člane s svojo lajno presenetil lajnar Vlado. Kolo se je zavrtelo in glasba je napolnila prostor. Mi se ne damo in pari so se zavrteli. Uživali smo v starih narodnih pesmih in v igranju lajne in citer.

Kosilo na takem zdravem gorskem zraku res tekne, še posebej, ko na krožniku zadišijo domači njoki. Po sladici pa smo se posladkali še s sladoledi Leone.

Predsednica društva se je s simboličnim darilom zahvalila članu Albertu Volku, ki nam je s svojim znanjem polepšal društvo. Zahvalila se je vsem članom DI Ajdovščina – Vipava, ki ji priskočijo na pomoč pri raznih prireditvah, kot tudi vsem sponzorjem in donatorjem, saj brez njih ne bi zmogli izpeljati tako lepega srečanja.

Čeprav nekoliko okrnjeno srečanje je v prijetnem vzdušju kaj hitro minevalo. Lepo se je nasmejati in obujati spomine. Lepo je v družbi sebi enakih, ki razumejo tvojo bolezen, strah, izgubo. Vsako tako druženje prinaša invalidu v nov dan žarek upanja, žarek ki privabi na obraz nasmeh in s tem tudi več volje in moči za premagovanje vsakodnevnih težav.

Mi se ne damo in drugo leto ponovno pridemo, je bilo slišati v en glas na avtobusu, ko smo se spuščali v dolino. 

DI