Z Vesno smo se 19. decembra odpravili še na zadnji krajši pohod v letu 2023. Kot po navadi smo se ob osmih zjutraj zbrali za gradom v Ajdovščini in se odpeljali do Komna, od koder smo se peš odpravili proti vasici Divči. Obetal se nam je lep sončen dan. Jutro je bilo sicer še hladno, travniki so bili prekriti s slano, posuto s številnimi drobnimi kristalčki, ki so se lesketali na prebujajočem soncu in nam pričarali pravo decembrsko vzdušje!

Ustavili smo se na majhnem gričku pri romarski cerkvici Device Marije Oberšlanske nad Tomačevico. Legenda pravi, da se je pastirju prikazala Marija z Jezusom, ki je sedela na tronu, ovitem z bršljanom. Cerkev spada med štirinajst Marijinih božjepotnih cerkva med Alpami in Krasom. Naša pot se je nadaljevala med vinogradi in travniki, občudovali smo slikovito kraško pokrajino, ki je očarljiva tudi pozimi. Zavili smo na lepo urejeno kolesarsko pot, obdano s številnimi suhozidi, in prispeli v Volčji Grad, ki je ena najlepših kraških vasic z značilno arhitekturo in številnimi detajli, ki so jih iz kamna izklesali stari kraški mojstri. V Volčjem Gradu smo obiskali gospo Darinko, članico Mostove kamnoseške skupine, ki nam je prijazno dovolila ogled svoje tipične kraške hiše z značilnim gankom in kuhinjo, ohranjeno v stilu naših babic. Ime kraja je najverjetneje povezano z obiskom Marije Volcia, hčerke oglejskih grofov, ki je prišla v ta kraj hudo bolna, da bi tu okrevala. Priimek Volcia je vklesan tudi na rimski spominski plošči, vzidani v steno domače baročne cerkve svetega Janeza Krstnika, sezidane v 16. in 17. stoletju na mestu njene gotske predhodnice, ki je bila postavljena že leta 1429. Ločeno od cerkve stoji poznobaročni zvonik, ki je bil zgrajen 1807, verjetno po načrtih Giana Battiste Pozzolija in je prava kamnoseška mojstrovina, zlasti v njegovem zgornjem delu, saj je celo zvonišče narejeno iz klesanega kamna.

Po ozkem kolovozu smo se mimo 'jap΄nce' odpravili še na ogled Debele griže, ki je eno najlepše ohranjenih gradišč iz bronaste in železne dobe. Naselbina leži na manjši vzpetini severozahodno od Volčjega Grada na 275 m višine in je bila poseljena od 1200 do 400 l. pred našim štetjem. Zavarovana je bila z mogočnim obzidjem, ki je bilo grajeno v tehniki suhega zida, znotraj pa so si takratni ljudje postavili štirioglate kamnite koče. Ob povratku v Komen se je sonce že dvignilo in nas pričelo prijetno greti. Slačili smo odvečna oblačila, nekateri so nadaljevali pot kar v kratkih rokavih. Opazovali smo kraške griče, vinograde in vrtače. Za trenutek smo postali še pri zadnjem kraškem kalu in se zazrli v odsev modrega neba na vodni gladini. Po prehojenih 9,5 km smo se vrnili na izhodiščno točko in zaključili zadnji pohod v letu 2023.

V tekočem študijskem letu je Vesna izpeljala že sedem krajših pohodov in tudi tokrat je uspešno pripeljala do cilja vseh svojih 24 'pohodniških ovčic'. Zaželela nam je vesele praznike, v novem letu pa smelo naprej! V naši okolici je še veliko neodkritih kotičkov in zanimivih poti, ki nas vabijo, da jih skupaj prehodimo! 

Vlasta Iljič Brecelj