Stekle so priprave in bližal se je dan izleta. Vremenska napoved je bila v kalupu vremena letošnjega poletja in spet se je za vikend obetalo slabo vreme. Pogumno smo se odločili, da izlet vseeno izpeljemo.

Dokaj hitro smo privozili do Mosta na Soči in nato zavili v Baško grapo. Vijugasto in ozko cesto je večji del spremljala reka Bača, mi pa smo opazovali prijazne vasice in mojstrovine avstrijskih gradbincev, ki so pred več kot sto leti po tej dolini speljali železniško progo. Predori, mostovi, nasipi, mimo katerih smo se vozili, so nam postavljali vprašanje, kako so to znali in zmogli že takrat narediti. Vzpeli smo se do Podbrda in sledil je prvi krajši postanek, pa tudi razočaranje, da si v tem kraju ni mogoče 'privezati duše' vse do devete ure. Toda v nahrbtnikih se je vseeno našlo nekaj za pod zob ter za poplakniti grlo.

Nadaljevali smo vzpon do Petrovega Brda ter naprej proti Soriški planini, ki nas je prijazno sprejela. Tu je bilo že precej živahno, saj se je ta dan tu odvijala tekma v kolesarskem spustu. Zapustili smo avtobus in se odpravili do Litostrojske koče, kjer smo si privoščili nekoliko daljši postanek in se razdelili v dve skupini. Prva je krenila na pohod, v drugi skupini pa so ostali tisti, ki so si želeli dan preživeti v iskanju gob, krajših sprehodih in v spodbujanju mladih kolesarjev v vratolomnih vožnjah. Cilj ostalih pohodnikov pa so bili vrhovi nad Soriško planino. Prvega smo izpustili ter se tako ob smučišču najprej povzpeli na Lajnar, po delu rapalske meje pa smo nadaljevali proti Slatniku. Med potjo smo opazovali objekte, ki so jih postavili za obrambo meje. Koliko dela, naporov - zakaj? Ponujali so se nam lepi razgledi proti Baški grapi, na smučišče in na bohinjsko stran. Na enem izmed vrhov smo z zanimanjem ter s svetilko na glavi raziskali utrdbo, izkopano v živo skalo ter z železno razgledno kupolo na vrhu. Pozdravilo nas je tudi sonce, ki se je prebijalo skozi oblake. Sledil je čas za skupinsko fotografijo in spust po dokaj strmi ter skoraj zaraščeni stezi na severno stran do opuščene planine z že dokaj razpadlimi stajami. Kmalu zatem smo prispeli do gozdne ceste, ki nas je pripeljala nazaj na naše izhodišče. Med potjo smo pridno zobali maline, ki so se nam ponujale ob cesti. Prijetno utrujeni in polni novih vtisov smo si ogledali še zaključek dirke in se nato z avtobusom odpravili v Spodnjo Sorico, kjer nas je čakalo zasluženo kosilo. Dišeča in lepo pripravljena hrana na pladnjih, je kar vabila, da si napolnimo lačne želodčke.

Po kosilu je sledil še ogled Groharjeve rojstne hiše. Udeležili smo se še glasbene delavnice, v kateri je mentor v slabi uri iz nas naredil pravi tolkalni orkester. Doživetje je bilo enkratno in tisti, ki smo se te delavnice udeležili, smo bili tako navdušeni, da bi si to želeli še kdaj ponoviti.

Zadovoljni, da je izlet lepo uspel, smo se s temo vrnili domov.

G. V.