Pohodniki smo začeli z vzponom na 1835 m visoko goro v vasi Planina pod Golico. Že tu smo občudovali bele zvezde – narcise, posejane po zelenih tratah. Šli smo najprej po cesti, nato po strnem travniku, skozi gozd – kar gor, gor, gor proti Koči pod Golico. Kljub strmi, pa tudi peščeni poti, ki jo deževje in nalivi vsakokrat preoblikujejo, smo v zložnem tempu premagovali višinske metre. Hojo smo prilagodili tako, da smo zmogli še klepetati in posneti številne motive ob poti. Tokrat so pametni telefoni res opravili odlično nalogo.
Pri planinski koči smo si vzeli čas za obilnejšo malico in daljši počitek. Vzpon na vrh smo nadaljevali po mokri in nekoliko spolzki poti. Planinci, ki smo jih srečevali, so nam poročali o hudem vetru na vrhu, a mi smo tega vajeni. Zato smo si na vrhu raje vzeli čas za razgled, ki se nam je odpiral na vse strani od Julijcev do Avstrije preko Karavank vse tja do hribovja na jugu, ko smo slutili obrise Golakov. Pri prepoznavanju vrhov nam je pomagal naš vodnik Mirko, ki je pripravil tudi vsebino o narcisah in krajih, ki smo jih obiskali.
Z vrha gore smo se spuščali po robu, po meji med Avstrijo in Slovenijo in videli nešteto popkov narcis. Po gozdni cesti smo šli čez Pusti Rovt do Javorniškega Rovta. Tu je zrak dehtel nad polji cvetočih narcis in priložnosti za odlične posnetke cvetja je bilo veliko. Po večurni hoji se je prilegel tudi odličen ješprenj s klobaso.
Izlet je bil primeren za pohodnike in za ljubitelje cvetja. Namenili smo se občudovati narcise, videli pa smo tudi resje, kronice, rdeče in bele telohe, podlesne vetrnice, vijolice, mačice, modre encijane, pa še več cvetlic, ki jih žal ne poznamo. Predvsem pa je bilo to prijetno druženje z nekaj napora, a s prijetnem spoznanjem, da zmoremo; seveda ob umirjenem Mirkovem vodenju in spodbudah njegove desne roke.
Skratka: lepo doživetje, ki ga bomo na naslednjih izletih in pohodih ponavljali. Vabimo vas, da se nam pridružite!
anb




