Moja rojstna vas Vrtovin in Kamnje sta bili v mojem otroštvu zelo povezani, saj sodita v isto faro in otroke obeh vasi je povezovala šola v Dobravljah. Sama imam do teh sosedov še poseben odnos, ker sem svojo strogo pedagoško prakso opravljala v kombiniranem oddelku 3. in 4. razreda v Kamnjah.

Torej ni bilo nič nenavadnega, da se je moj tata dogovoril s pokojnim g. Valičem, da bosta v drugi polovici prejšnjega stoletja kosila na Mali gori. Več dni sta bila tam. Obrala sta vsako travico ob kamnu ali ob grmu.

Nekega dne sva z bratom, oba otroka, nesla hrano in pijačo na Malo goro. Nobene markacije ni bilo, vendar nisva zašla. Pri Izvirku sva natočila v pletenko mrzle vode in že v sončni pripeki prišla na senožet. Čakalo naju je delo. Ni bilo lahko, vendar …

Čez nekaj časa je vode zmanjkalo in kosca sta brata poslala po vodo na Čaven. Voda se je pila še iz vodnjaka, ki stoji pod kočo na Čavnu. Ker je brat radovedne sorte, je pretaknil vsak kotiček in se z nočjo vrnil na Malo goro. Povedal je, da je videl na Čavnu gozdarsko hišico, nekaj ljudi in živino.

Tisto noč sva tudi midva prespala v senenih kopicah. Guta je bila majhna, zato je bilo lepše na zraku. Čeprav naju je zdelalo trdo delo, je skrivnost planinske noči burila najino domišljijo in spanec naju je obiskal šele proti jutru.

Tudi zato sem vedno z veseljem pričakovala velikonočni ponedeljek in v spominu ohranila kopice, ki so bile potrošene po senožeti.

Ker nas letos na Mali gori ni pozdravila harmonika, je moj utrinek obliž na skeleče mesto.

Irena Šinkovec, PD Ajdovščina