Močna ajdovska burja je v toplih domovih zadržala tudi četrtkove pohodnike … pa ne vseh. Kar štirinajst se nas je zbralo za starim mlinom. Krajši posvet -  domov ali na pohod, in kam. Kmalu je padla odločitev za pohod na Kras, v upanju, da tam ne piha. Odločitev je bila pravilna. Posedli smo se v avtomobile in se peljali po vijugastih kraških cestah do vasi Avber. Vas naj bi bila omenjena že leta 1502 v rihemberškem urbarju kot goriška posest, čeprav naj bi bilo območje poseljeno že veliko prej. Parkirali smo pred vasjo ob informativni tabli in tabli, ki označuje Pot kavadurjev. Izstopili smo iz avtomobilov in začeli odlagati kape in odvečna oblačila, saj o burji ne 'duha ne sluha'.  

Kavadurji so bili delavci, ki so v težkih razmerah v kamnolomu le z ročnim orodjem in preprostimi pripomočki klesali kamnite oblike kamnov, ter jih pripravili za nadaljnjo obdelavo. Med prvo in drugo svetovno vojno je v okolici vasi Avber delovalo 15 večjih kamnolomov. Pridobivali so temni kraški apnenec za uporabo v gradbeništvu. Po asfaltni cesti smo šli proti vasi, si ogledali propadajočo kraško hišo s portonom. Ti so značilni za Kras, imajo jih skoraj vse hiše v vasi. Vas je zelo lepo urejena, saj je na vsakem koraku opaziti, da je tu doma kamen. Skoraj vse hiše so obdane s kamnitimi zidovi. Tudi večji del poti je obdan s suhozidjem, ki je občasno prekinjen s potjo za dostop kmetov do senožeti. Pot je krožna in vodi okoli vasi Avbar, največ po kolovozu skozi borove gozdičke, kraške gmajne in vinograde. Simbol poti sta prekrižana kladivo in dleto. Na križiščih poti in ob znamenitostih so postavljeni veliki kraški kamni s tablami, ki kažejo smer poti in znamenitosti.

Na poti smo spoznali naravne in kulturne znamenitosti:  kamnolomi, velika in mala škauna (naravna izoblikovana vdolbina v kamnu, kjer se zadržuje voda), ostanki jeplenice (peč za pridobivanje apna), kali in luže. Ob koncu poti smo prišli do cerkve sv. Nikolaja, zgrajene leta 1634. Po sami poti ni večjih razgledov. Pod vasjo smo se ustavili za prigrizek. Tu je že posijalo sonce in videti je bilo nanoško pogorje, delno skrito za oblaki. Pri cerkvi, ki je na vrhu vasi, se je odprl razgled na vasi v okolici; Dolenje, Ravnje, Štjak, Bogo.  Ko smo se spuščali na izhodišče pohoda, so se na ogled postavile še kraške vasi Dutovlje, Skopo, Repentabor, Pliskovica, v daljavi Volnik, majhen pogled nazaj in na dosegu oči je bilo tudi čavensko pogorje.

Poučna Pot kavadurjev je speljana po ravninskem delu in čeprav je dolga dobrih šest kilometrov, nam je dala to, za kar hodimo vsak četrtek – za dušo in srce. 

ms, Društvo upokojencev Ajdovščina