Žepovski pohod na Sinji Vrh

Preložitev pohoda iz tradicionalnega datuma za en teden naprej, se je izkazala kot zelo dobra odločitev. Tako smo se tokrat podali na 23. pohod na Sinji vrh v sončnem in zmerno toplem vremenu. Okrog osemdeset planincev tokrat ni potrebovalo derez in gamaš, ampak sončna očala in malo kondicije. Izpred Doma krajanov v Žapužah smo krenili najprej proti »Brnku« in nato do kapelice na Zelenem školu, kjer je bil oddih in čas za osvežitev iz nahrbtnika. Organizatorji iz društva DEŠK so se na tem mestu odločili spremeniti smer pohoda od ustaljene linije proti vrhu. Pot se je nadaljevala po robu gore do počivališča, kjer pride steza iz Šturij na vrh. Med polurno hojo po robu, za kolikor se je pot podaljšala, smo obujali spomine na čase, ko so po omenjeni stezi pred leti Gorjani nosili pokojne na nosilih v dolino. Na mestu prehoda čez vrh je sedaj udobna lesena klop za počitek in opazovanje Ajdovske kotline iz ptičje perspektive.

S potnimi čeli smo prispeli na sam Sinji vrh do križa ob stolpu. Sledila je druga gasilska fotografija – tokrat brez snega. Vreme je bilo kot naročeno za obisk hribov, še vetra, stalnega spremljevalca Gore, ni bilo. Še lepše je bilo malo pozneje v Hieronimovi domačiji, kjer sta nas postregla Milan in Marko z domačimi dobrotami. Tokrat ni bilo harmonike, ampak je igrala sama narava. Po obveznem žigosanju kartončkov se je pisano obarvana druščina spet postavila pred fotografski aparat. Na letošnjem vzponu sta nam, poleg prvošolcev, delala družbo tudi priletna zakonca Hožič s svojimi 157 leti in sicer v dobri kondiciji.

V malo spremenjeni sestavi smo se odpravili v dolino. Ob duhovni spremljavi župnika Zorana smo se preko kamnitega križa vračali k stezi, po kateri smo prišli gor. Ob robu Podrte gore so nas pozdravljali številni jadralni padalci, ki so imeli za svoja užitke tudi dobre pogoje v zraku. Ob prihodu v vas je zadišalo po krofih. Za pohodnike jih je Krajevna skupnost pripravila v brunarici kot nagrado za udeležbo.

Aleš Brecelj