Dne 15. 6. 1944 so nemški nacistični okupatorji na tem mestu zverinsko pobili tri partizane -kurirje, gospodarja domačije in njegovega sina. Žena ubitega partizana - kurirja, Viktorja Žonte,Vrhljuknška s Predmeje, je Francu Černigoju, zapisovalcu ljudskega spomina, o tem zločinu vedela povedati: »Tistega dne se je moj Franc od doma na Predmeji odpeljal s kolesom. De mora nazaj na karavlo k Mihelu na Kovku, je dejal. Do Hotele sem šla z njim. 'Vika, neč ne skrbi, če me ne bo vedle domo', so bile zadnje besede, ki mi jih je izrekel,« je še dodala Vika Vrhljuknška. In njen Franc se ni vrnil, »nje vedle jn nje belj puole.«

Franc Žonta, zvest svoji kurirski nalogi, je poganjal kolo po makadamu, da bi čim preje dosegel sotovariše v karavli na Kovku. Že med potjo so ga vaščani opominjali na previdnost, ker so nemške vojaške enote že na Gori. Stric Janez, Tadulen Prstavc, mu je resno odsvetoval nadaljevanje poti, ker »so Nemci vsepovsod!« Franc Žonta ni poslušal. Zavest o svoji kurirski dolžnosti je bila močnejša, kakor občutek nevarnosti, ki mu je grozila. Srečno je prišel do karavle 'Pri Miheli na Logi', razjahal kolo, se usedel na ranto (ograjo) pred hišo, da bi s sotovariši – kurirji načrtovali umik, ko je zaropotalo. Nemci so se v megli neslišno približali hiši in pod rafali iz brzostrelk pokončali kurirje: poleg Franca Žonte še Franca Lična iz Vipavskega Križa in Jožeta Vončino s Kanomlje. Ustrelili so tudi lastnika hiše Andreja Vidmarja in njegovega sina Benedikta – Diteta.

Razjarjeni nacisti so zažgali domačijo in žrtve  zmetali v ogenj. Še danes ni znano, ali je katera od žrtev še kazala znake življenja, ko so jih pogoltnili zublji. Ožgane in neprepoznavne ostanke nesrečnikov so domačini pokopali na pokopališču na Otlici. Domači župnik Albin jim je poklonil zadnje slovo: »Naj počivajo v miru,« je dahnil »in večna luč naj jim sveti,« je odmevalo med pogrebci.

Franc Žonta, Vrhljuknški s Predmeje je zapustil dva sinova. Starejši Alfonz je že dojemal očetovo smrt. Zato je na pogrebu vprašal babico: »Ke čm muolt, mama?« »Ni treba. Molil boš v nebesih, tam boš imel dosti cajta,« je dodala babica. In nesrečni otrok je potlačil svojo potrtost in gorje z besedami: »Zake nas neso use postrelili, zde bi bli že vsi ukop pri atiju?«

To je le ena od številnih grozot, ki so jih doživeli ljudje v teh krajih med II. svetovno vojno. Že italijanske oblasti so te kraje razglasile za 'Terra dei Ribelli'. Nemci so le dodali svojo verzijo 'Banditengebiert' (ozemlje banditov) in s tem legalizirali številne ubijalske in požigalske pohode na Goro. Mnoge družine še danes nosijo breme in spomine na padle svojce. V NOB je padlo 98 domačinov. Zločinska požigalska roka pa je upepelila 134 hiš.

Za brezhibno organizacijo svečanosti gre zahvala KS Otlica-Kovk in ZZB za vrednote NOB Ajdovščina – Vipava,domačinom pri Mihelu za gostoljubnost in postrežbo. Vsebino programa so darovali ženski pevski zbor Večernica, učenca OŠ Otlica, praporščaki ZZB – NOV in kantavtorica Iva Hočevar. Nekaj besed iz zakladnice spominov je povedal vaščan Andrej Bolčina, 93 letni veteran II. svetovne vojne.

Andrej Bolčina