V Komnu nas je pričakal in nato dve uri spremljal naš znanec Berto Fakin, klen, ponosen Kraševec, ki poznavanje Krasa in ljubezen do svoje zemlje navdušeno prenaša na ljudi, s katerimi prihaja v stik. Verjetno se je hčerka Jasna, etnologinja, odločila za svoj poklic prav po očetovi zaslugi.
Vsakemu našemu pohodu damo poleg nabiranja kilometrine, tudi nek namen, ki hojo osmisli. Tokrat je bil to spomin na žene iz Vipavske doline,  Krasa, skratka  Slovenke, ki so konec 19. in v začetku 20.stoletja nosile kmetijske pridelke v Trst, Miramar, Tržič in s tem prispevale k preživetju svojih družin. V jerbasih ali plenirjih so na glavi prenašale mleko, maslo, jajca, sadje, zelenjavo, vino, žganje...Dr. Jasna Fakin-Bajec pravi, da je neka ženska iz Gorjanskega naenkrat nosila tudi 40 litrov mleka. Njim v poklon, v zahvalo in v spomin smo hodile oblečene v oblačila iz takratnega obdobja in z jerbasi na glavi. Vinko iz Muljave pa je tako kot njegovi predniki tovoril na hrbtu kletko z živim petelinom, kuro, golobi in v nahrbtniku je nosil več kot sto jajc.
Skozi sveže zelenje, omamen vonj cvetoče akacije in bezga, ob živahnem ptičjem petju nas je pot vodila mimo Volčjega Grada, Brij pri Komnu, čez nekdanjo mejo v Ternovco, Brišče, Križ. Potem pa v vročem soncu navzdol  in naenkrat je pred nami modrina do obzorja, neskončna lepota in  bolečina hkrati -  "Morje Adrijansko, bilo nekdaj si slovansko.."
Večino ljudi, ki smo jih srečevali med potjo, smo spravili v dobro voljo, nekateri so nas gledali začudeno, tudi nezaupljivo, ni zamere, časi so čudni.
In končno, po skoraj šestih urah hoje smo na cilju, pred nami je grad Miramar, eleganten, sijajen, "kot bela golobica na modrem ozadju Mediterana pod neukročeno lepoto kraškega grebena". Številnim turistom v okolici gradu smo zagotovo popestrili ogled, šolarji so radovedno opazovali Vinkotovo perjad, kamere so brnele, tudi našemu petju so nekateri navdušeno zaploskali.
Na pomolu pod gradom pa še poslednje simbolično dejanje. Na Dan zmage nad nacizmom in fašizmom, ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, je Vinko iz kletke izpustil tri bele golobe- v spomin in opomin, za mir, za spravo v narodu, "za rane, ki smo jih od okupatorja prejeli med vojno in za rane, ki smo si jih po vojni zadali sami".
Srečno pot golobi in srečno Slovenija.