Spomladi leta 1956 sem bil kot bodoči ciciban popeljan k vpisu še v staro šolo. Spodnja učilnica ob Gregorčičevi ulici (tam, kjer ima sedaj sedež ajdovska izpostava državne finančne policije, pooblaščene tudi za ugrabljanje nesrečnih otrok), me je navdala z grozo: lipi, ki dandanes dajeta prijetno senco sladolednemu vrtu, sta tedaj temnili mrakoben prostor, poln ogromnih temnih, oguljenih, umazanih, »pograviranih« klopi, črna tabla. Ubogi jaz, kam bom moral hoditi drsat komolce in trgat hlače!

Toda zgodila se je petomajska proslava, namenjena slovesnemu odprtju nove osnovne šole. Bil je lep, sončen dan. Od govorjenja in petja mi je ostalo v spominu le čudovito petje Zmage Jerkič, učenke 4. razreda; pela je »Star sem dvajset let…« in prerokovala, da bom nekoč moral postati vojak. In sledil je ogled nove šole: svetle učilnice, v njih ljubke mizice za dva otroka, opremljene s črnilnikoma s pokrovčkom, prijetno oblikovane stoličke, velika zelena tabla, podobna viseči knjigi, pa manjša tabla, letvice za stenčas in flanelograf. Pa na hodnikih tlak, kakršnega dotlej še nisem videl. Zapomnil sem si povedano, da je to šola, trenutno najlepša v vsej Federativni ljudski republiki Jugoslaviji.

V prvi razred sem torej hodil v novo šolo. Nad njo sem bil tako navdušen, da sem leto pozneje o tem napisal pisemce v Cicibanovo pošto. Ja, bilo je nekoč, pred šestdesetimi leti!

Marko Raztresen, prof.