V tokratnem članku o namakanju, avtorice prof. Marine Pintar z Biotehniške fakultete Ljubljana, so predstavljene strategije namakanja, ki temeljijo na različnih tehnologijah in oblikah poplavljanja. 

V zgodovini so prevladovale, in so v velikem delu sveta aktualne še sedaj, enostavne tehnologije namakanja, ki so temeljile na različnih oblikah poplavljanja (npr. poplavljanje v kasete ali v brazde ipd.), kjer je količino rastlinam dodane vode možno upravljati le v omejenem obsegu. Četudi se je razporejanje vode izvajalo načrtno in nadzorovano, je bila v ozadju potreba po enakomerni, ustrezni ali dogovorjeni razdelitvi vode in ne toliko neposredne potrebe rastlin po vodi.

Razvoj namakanja z razpršilci in kapljači je prinesel možnost natančnega, strokovno podprtega, namakanja. Pri natančnem namakanju upoštevamo tla, rastlino in vreme, opredeljeno z naslednjimi podatki:

-          vsebnost vode pri poljski kapaciteti in točki venenja, ki sta lastnosti tal;

-          globina glavne mase korenin, razvojna faza rastline in delež vode, ki jo rastlina z lahkoto črpa iz tal, ne da bi doživela sušni stres, kar so vse lastnosti rastline;

-          potencialna evapotranspiracija, kjer so povezani dejavniki vremena in rastline, ki jo namakamo.

Pri izvajanju natančnega namakanja sta pomembni dve izhodišči – koliko vode rastlina rabi za nemoten razvoj in – kolikšna je optimalna vsebnost vode v tleh, da rastlina ne bo trpela sušnega stresa in da zaradi namakanja ne pride do gravitacijskega odtoka talne vode.

Določena odstopanja od optimalne preskrbe rastlin z vodo prek namakalnega sistema lahko uvedemo v primeru izjemnih sušnih razmer, ko vodni vir ne zadošča za pokrivanje vseh potreb. V Sloveniji kmetijstvo ni največji odjemalec vode, a je kljub temu kmetijskim pridelovalcem dostopnost vode v času največjih potreb pogosto omejena. Deficitno namakanje je možna alternativa za izboljšanje konkurenčnosti rastlinske pridelave v takih okoliščinah. Pri deficitnem namakanju z manjšo količino dodane vode, kot bi bilo optimalno, ob hkratnem le neznatnem zmanjšanju količine pridelka, povečamo učinkovitost rabe vode. Pri deficitnem namakanju je količina dodane vode pod točko optimalne preskrbe (rastlini dodajamo manj vode, kot je dnevna potencialna evapotranspiracija, torej njena dnevna poraba), zato se praviloma pojavi manjši vodni stres, ki pa ima le minimalen negativni učinek na pridelek.

Rastline so različno občutljive na pomanjkanje vode, prav tako je ista vrsta rastline različno občutljiva v različnih fazah razvoja. Rastline so praviloma manj občutljive na sušni stres v času vegetativnega razvoja in v času dozorevanja. Poznavanje občutljivosti ali neobčutljivosti rastline je torej odločilno pri odločitvi za deficitno namakanje. Pri deficitnem namakanju zmanjšamo obroke namakanja v času najmanjše občutljivosti na sušni stres, v ostalih fazah namakamo v skladu s potrebami rastlin po vodi.

Dobro poznavanje občutljivosti rastlin na sušni stres je pomembo tudi pri interventnem namakanju, ki ga izvajamo le v primeru zelo omejenih vodnih virov za namakanje. Pri interventnem namakanju praviloma nimamo zgrajene namakalne infrastrukture, namakalna oprema je premakljiva oz. pomična. Rastlini, če je potrebno, dodamo vodo le v najbolj občutljivi fazi za sušni stres (npr. koruza je najbolj občutljiva na sušni stres v času metličenja in oblikovanja storžev, krompir v fazi zasnove gomoljev itd.), v ostalem času rasti je ne namakamo. Interventno namakanje se v Sloveniji izvaja le izjemoma, trenutno kot odziv na spremenjene padavinske vzorce kot posledice  podnebnih  sprememb, praviloma na poljščinah, z bobnastimi namakalniki. 

* Slika na naslovnici: Zapornica za izpust vode iz kanala na polje pri poplavnem namakanju. Namakalni sistem Akarsu (Turčija).