Osmega oktobra so se v Domu krajevne skupnosti Ajdovščina na pobudo Gasilske zveze Ajdovščina sestali predstavniki več primorskih gasilskih zvez, da bi ob stoti obletnici rojstva počastili spomin na Rudija Rustjo, gasilca in gasilskega častnika, zgodovinopisca, iskalca in raziskovalca starih dokumentov ter avtorja najmanj 17 javno objavljenih in znanih knjig in publikacij. Spominske seje se je kot pooblaščenec predsednika Gasilske zveze Slovenije (GZS) udeležil Jože Darko Dakskobler, v imenu svojcev pa Rudijeva sin in hči Bojan Rustja in Vlasta Likar z družinama.

Gasilci, prostovoljni in poklicni, imajo za poklon več kot dober razlog, saj je bil Rudi Rustja, rojen v Malih Žabljah očetu zidarju in mami tekstilki, dolgo časa poveljnik vseh primorskih gasilcev. Starša sta ga skorajda še kot otroka poslala k stricu v Trst, da bi se izučil za peka. Fašizem in vojna sta ga zaznamovala že kot najstnika, mlada vipavska trma, ki se je v stričevi pekarni razvijala v mojstra, je stopala vštric s prebujajočim narodnim zavedanjem. Rudi od daleč izstopa na šolski slovesnosti: edini ni bil v obleki fašistične mladine. V letu 1943 s skupino fantov po mobilizaciji v italijansko vojsko zbeži iz Trsta, se udeleži Goriške fronte in se po njenem razsutju pridruži partizanom. Kot obveščevalec dela na Krasu in v Brkinih. V nekem intervjuju je dejal: »Kruh sem zamenjal za puško«. Po vojni je ostal v vojski, ki pa ni izbor za vse življenje, saj se je vključil v organizacijo novo nastajajočega gasilstva na tedanjem goriškem območju. Odtlej mu je kruh rezalo gasilstvo, ki mu je posvetil vse življenje – toda hkrati je ostal človek, za katerega rečemo, da je dober kot kruh. Vzporedno z izpopolnjevanjem in napredovanjem na strokovnem področju je Rudi začel raziskovati zgodovino gasilskih društev na Primorskem, ki so imela zelo dolgo tradicijo, in ugotovil, da je italijanska okupacija iz kolektivnega spomina na Slovenskem povsem izbrisala primorske gasilce. Primorska je bila namreč četrt stoletja tudi na gasilskem področju del ureditve druge države, ki je zatirala in ukinjala slovenska društva ter jih nasilno vključevala v tuj poveljevalni jezik. Primorski gasilci zato dolgo niso bili povsem enakopravno vključeni v nov gasilski red matične Slovenije, tudi njihovo opremljanje je teklo počasneje kot v drugih predelih.

Zato še kako drži, da je Rudi Rustja v času, ko je bil sedež v Kopru, bil ne le poveljnik vseh primorskih gasilcev, od morja do Loga pod Mangartom, Notranjske in Krasa. Kot je zapisano v Almanahu gasilstva za južno Primorsko (2005), je tudi »oče primorskih gasilcev«. Če kdo, je ravno on zaslužen, da je Primorska začela zbirati in urejati podatke o primorskih društvih in stopila na skupni zemljevid gasilstva na Slovenskem. Društva so oživela na straneh njegovih kronik in zbornikov, kraji so postali ponosni na lastno gasilsko tradicijo. Ob navedenem zborniku se je podpisal še pod naslednje knjige: Gasilstvo v Občini Ajdovščina 1877-1990, 1986; Gasilci izpod Solkanskega mosta v Novo Gorico: zbornik: 1948-1998, 1998; Čuvarji ognja, I., 1993; Čuvarji ognja, II., 1997, pa tudi pod številne društvene kronike. Zanje je zbral raziskovalno gradivo, ga pripravil za objavo in predal zvezam. S tem, pa tudi v sodelovanju pri nastanku številnih društvenih zbornikov, je zapolnil bele lise na področju razvoja gasilstva. Po njegovi zaslugi so gasilci z obledelih fotografij dobili obraze in imena.

Pomembno je navesti njegove misli, ki jih namenja mlademu rodu gasilcev: le kaj so korenine, ki so se posušile – sprhnele, če ne prenašajo izročila v prihodnost. Kam lahko nasloniš sedanjost, če zato, ker ni časa ukvarjati se z rečmi za nazaj, ne veš, kako je bilo nekoč? Si lahko ali si imel biti na kaj ponosen? Zakaj je bilo v času tuje oblasti biti gasilec tudi odraz upora proti oblasti tujcev?

Rustja je bil odličen mentor mladim generacijam ter moder in umirjeni svetovalec mlajšim stanovskim kolegom na odgovornih položajih.

Pri knjigah je Rudi združil ljubezen do gasilstva s tisto do razkrivanja preteklosti in krajevne zgodovine, kjer se je njegovo delo razširilo na raziskovanje domačih krajev: Vipavskega Križa in sosednjih vasi, in korenin. Po njegovi zaslugi so od hiše do hiše popisani domovi in družine v Malih Žabljah, na Cesti, v Plačah in Vipavskem Križu. Med publikacije, ki govorijo o naseljih pod kriškim gričem in njegovimi Malimi Žabljami, štejemo: Vipavski Križ, 1993, Pomniki iz NOB, 1988, Stare priče, 1989, Moj kraj v besedi in podobi, 1987, Naselje Cejsta, 2003, Plače: vas na sončni strani, 2000, Rodovi, 1990, Kriške korenine, 1994. Rustja je knjige – napisane na pisalni stroj in fotokopirane - praviloma predal OŠ Dobravlje, v Lavričevo knjižnico ter v Pokrajinski arhiv Nova Gorica, izdelavo je sam financiral. Nekatera dela so izšla v le nekaj izvodih, takšno je denimo »Vipavski Križ, imamo te v srcu« iz leta 2002, ki ga imajo le redki prijatelji. Tu so še rodbinska debla in zapisi o koreninah, pa posvetila ob različnih priložnostih, ki jih je napisal le v enem ali dveh izvodih.

Artur Lipovž, foto arhiv družine Rustja